Na vožnji z vlakom se človek naveliča brkljati po telefonu, zato je časnikar, človek srednjih let, pričel opazovati starega moža, ki mu je sedel nasproti. V rokah ni imel časopisa ne kake tehnološke igračke. Imel jih je sklenjene v naročju. Gledal je skozi okno. Bil je videti zamišljen, a ne zaskrbljen.
Časnikar je poskušal opredeliti moža, ki je gotovo že doživel svoj sedemdeseti rojstni dan. Roke so bile videti dobro ohranjene in najbrž nevajene težkega dela, postava srednja, obleka, brez vidnih madežev, je imela za seboj že precej dolgo rabo, dobro očiščeni, a precej ponošeni čevlji, sivi, kratko ostriženi lasje, obraz odkrit, sveže obrit, pogled bister. Presodil je, da mora biti kak upokojen profesor ali uradnik. Odločil se je, da ga ogovori. Ko je starec odmaknil pogled od okna, je izrabil priložnost.
“Poznate te kraje?”
Mož se je prijazno nasmehnil: “Poznam. Težko da človek mojih let ne bi poznal teh lepih krajev.”
“Ste tu blizu doma?”
“Pri nas je vse blizu, lahko pa tudi strašno daleč.”
“Kako to mislite?”
“Razdalje med kraji so majhne, med ljudmi pa ne vedno.”
“Za našo generacijo ne več, tehnologija je razdalje odpravila. Pravkar sem govoril s kolegom, ki živi v Angliji.”
“So razdalje, ki jih tehnologija ne odpravi. Omenili ste kolega v Angliji. Kaj ste po poklicu?”
“Časnikar sem.”
“Zanimiv poklic. Ste človek, ki piše zgodovino.”
“Ne, ne. Zadovoljim se z novicami. Pravkar prihajam od obnovitve nekega hotela na obali. Mimogrede sem obiskal staro teto, ki živi tam blizu.”
“Lepo da se pobrigate za ostarele sorodnike.”
“Rad jo obiščem. Je zanimiva ženska. Veliko je doživela. Živi sama. Pred leti jo je mož zapustil in se ni več poročila. Navadno grem z avtom, danes pa sem se spet odločil za vlak. Počasen je, a človek se odpočije.”
“Rad se peljem z vlakom. Pogled skozi okno, ko pokrajina pred našimi očmi beži in izginja, vabi k razmišljanju. V tem oziru avto ni napredek.”
“Avto je hitrejši. Prihranimo čas. Za vas, ki ste gotovo že v pokoju, to ni važno. Imate dovolj časa, nas pa delo priganja.”
“Verjetno imate več časa, kot jaz.«
»Ne bi rekel. Ne poznate ritma, ki ga zahteva moj poklic.«
»Verjamem, a pri mojih letih se čas hitreje izteka. Manj mi ga ostaja, kot vam.«
»To je druga stvar. Ne mislim na leta. Zame so dragocene minute. Vlak ima svoje prednosti, a ne, če se človeku mudi.«
“Sprašujem se, zakaj pravite ljudje vaše generacije, da vam manjka časa kljub temu, da imate vedno hitrejše avtomobile, hitrejša letala, hitrejšo povezavo po spletih, računalnikih in vedno manjših telefonih? Časa bi vam moralo ostajati.”
“Kje neki! Časa primanjkuje. Tega v vaših dneh niste poznali. Danes, kdor ne hiti, zaostane, Čas je denar, pravijo Američani.”
“Američani znajo marsikaj, v tem pa se motijo.”
“Zakaj?”
“Če bi bil čas res denar, bi bil tudi denar lahko čas. A ni znano, da bi si kak milijonar lahko kupil trenutek časa.”
“Kupiti ga ne more, a ga lahko bolj uspešno uporabi, bolj polno živi.”
“Kaj mislite s tem, bolj uspešno in polno?”
“Polnejše živi, kdor si lahko več privošči. Uspešen je, kdor v krajšem času več doseže. Za to je potreben denar.”
“Pa tudi delo in znanje. A mi ni jasno, kaj hoče tak uspešnež doseči?”
“To kar hočemo vsi, imeti, kar želimo, pa: varnost, ugled, vpliv.”
“Vpliv, se strinjam. Vsega, kar bi radi pa ni mogoče imeti. Želja bo vedno več,kot je lahko imetja, četudi bi imeli milijone. Količina ne umiri človeškega srca. Varnost je utvara in dvomim, da bi bilo ugled mogoče kupiti.”
“Pa še kako. Ugled se ustvari z denarjem. So strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem, da bogatim ljudem ustvarjajo ugled.”
“Tudi, če ga ne zaslužijo?”
“Jasno. Prav taki plačajo zanj.”
“Pomeni, da si kupijo nekaj, kar ni res.”
“Koga briga, kaj je res. Saj se ne lažejo, le poudarijo, kar se lepo sliši, ostalo pa zamolčijo, skrijejo.”
“Zanimivo. Prikrivati, kar je res, ni laž?
“Mogoče majhna, a kdo se meni za to.”
“Pa so zato srečni?”
“Gotovo so zadovoljni, če ljudje o njih dobro govorijo.”
“Sami sebe vlečejo za nos. Pa uboge ljudi, ki to verjamejo.”
“Ljudi ne briga. Da le napolnijo voziček na supermarketu. Ostalo jim ni mar. Gledajo, slišijo, a ne mislijo. Vsi enaki, kot čreda.”
“Malo pretiravate. Trg je res postal nekako osrednje gibalo sedanje družbe, a niso vsi ljudje enaki.”
“Ali je bilo kdaj drugače?”
“Včasih je zanimala ljudi, poleg opravljanja bližnjih, kar se ni dosti spremenilo, še umetnost, politika, nekatere šport, pa seveda ljubezen.”
“To zanima do gotove mere, a ne toliko kot voziček napolnjen s kreditno kartico. Ta je otipljiv, ostalo, kar ste našteli, lahko dobijo ljudje na ekranu.«
“Ne boste rekli, da tudi ljubezen …?”
“Prav ljubezen gledamo na zaslonih. V realnem življenju se ljudje navadno zadovoljijo s seksom.”
“Ali se vam ne zdi, da ste malo ciničen?”
“Ko gledaš ljudi dan za dnem, ne moreš biti drugačen.”
“Ko gledamo ljudi, lahko prezremo človeka.”
“Vidim, kar je res.”
“Morda del tega, kar je res.”
“Eden vidi eno, drugi drugo, to je dovolj, da si ustvarimo neko splošno sliko o tem, kar se dogaja.”
“Splošni vtisi in ideje navadno ne ustrezajo konkretni stvarnosti. Ta je vedno posebna. Ali dajete tudi sebe v koš splošnosti? Ne boste rekli, da niste bili nikoli zaljubljeni. Zaljubljenost, še bolj pa ljubezen je vedno nekaj posebnega in osebnega.”
“Ne govorim o sebi. V globaliziranem svetu zanimajo ljudi veliki premiki, tendence, ne posameznost.”
“Prav v tem vidim težavo. Pišete o ljudeh in za ljudi, a ne vidite osebe. Ob taki kratkovidnosti me skrbi, kaj bodo o nas brali zanamci.”
“Mene ne skrbijo zanamci. Zanima me, kar je danes.”
“Na žalost.”
“Zakaj, na žalost?”
“Ker se mi zdi, da se ne zavedate odgovornosti, ki jo imate.”
“Odgovornost pred kom?”
“Lahko bi rekel pred zgodovino, a rečem raje pred našimi otroki.”
“Otroci se bodo učili v šoli zgodovino, ne bodo brali starih časopisov”.
“Zgodovinarji brskajo po starih časopisih.”
“Njihova naloga je, da presodijo in izberejo, kar se jim zdi pomembno. Oni so odgovorni.”
“Tudi oni, a vi ste vir. Toliko bolj v teh časih, ko pisci zgodovine ne upoštevajo izročil. Večina prepisuje, kar je bilo napisano takrat, ko se je zgodilo.”
“Ne pozabite, da mi pišemo, urejajo in črtajo pa drugi.”
“To je deloma res, a dejstva, da ste časnikarji kronisti naših dni, to ne spremeni.”
“Prav. Če že govorite o dejstvih, priznajte, da kar zapiše ta ali oni kronist, dejstev ne spremeni.”
“Spremeni ne, a lahko vpliva na posledice, na odmev teh dejstev v družbi in v bralcih. Vprašanje je, kako jih prikažete. Koliko prikaz ustreza resnici.”
“Resnica … Kaj je pravzaprav resnica? Vsak jo vidi malo drugače.”
“Nekako tako se je spraševal nekoč tudi neki rimski uradnik, ki ga stvar ´v resnici´ ni zanimala. Res pa je, da lahko vidi stvari, iz svojega zornega kota, vsak malo drugače. Ne vidimo vsega, a to, kar vidimo in povemo, mora biti resnično.”
“Povem, kar vidim. Dejstva so dejstva in besede so orodje našega poklica.”
“Ali ne privedejo prav besede večkrat do tega, da se prično dejstva odvijati v skladu z njimi? Misli, besede, oblikujejo svet.”
“Morda katere. A ne naše. Mi pišemo o vsakdanjostih, ki so se zgodile. Prihodnost ni naše področje.”
“Bog ve, če s svojim pisanjem ne vplivate na prihodnost.”
»Kako naj bi vplival na prihodnost?«
»Tega ne vem. To ve in pozna le Bog.«
»Vi verujete, da je kje kak Bog?”
“Verujem, da je in da je zdajle tukaj.”
“Kako to mislite?”
“Ker je večen in neskončen, je od vekomaj povsod. Tudi tukaj.”
“Mislite to dobesedno?”
“Prav dobesedno.”
“Jaz ga ne vidim.”
“Ker je večen, neizmeren Duh, ga ne moremo videti. Smo premajhni, da bi videli in doumeli, kar nas neskončno presega. Saj še hiše ne vidimo, ko stojimo pred vrati.”
“Če nas res tako presega, ne moremo vedeti o njem nič. Neskončno je velika beseda. Ni je moč dojeti.«
»Imate prav. O Njem vemo le, kar nam je sam razodel o sebi.«
“Kakšni veri pa pripadate, če smem vprašati?”
“Katoliški kristjan sem.«
»Zanimivo. Ti navadno govorijo bolj o Mariji in svetnikih.«
»Tudi to, a prej o Stvarniku vsega, kar je, o nebeškem Očetu.”
“Te reči že vem, a nisem mislil, da jih res verjamete. Če je Bog res povsod, ali potem vse nadzoruje? Zakaj gre potem, kljub Njemu, na svetu vse narobe?”
“Zaradi nas.”
“Dajte no. Vse nesreče, pa lakota, bolezni ….”
“Svet je bil ustvarjen dober in človek svoboden. Nekje na poti pa smo svobodo zlorabili, ravnovesje se je porušilo. Sami smo si povzročili trpljenje, ki nas od takrat spremlja.”
“Mislite na zgodbo o Adamu in Evi?”
“Mislim na pot človekovih svobodnih, a velikokrat zgrešenih odločitev in dejanj. O tem nam pripoveduje Sveto pismo zgodbo, ki ste jo omenili. Zgodba je simbolična, njen nauk pa je resničen. Bog jima je daroval sadove drevesa življenja. Prepovedal pa jima je segati po sadovih drevesa spoznanja dobrega in hudega. Ker pa sta hotela sama spoznati in odločati, kaj naj bi bilo za njiju dobro in kaj hudo, sta se slabo odločila in porušila prvotno ravnovesje v sebi in v ostalem stvarstvu.”
“Meni se zdi bolj verjetno, da gre za staro zgodbo v zvezi s seksom in moralo.”
“Spolnost je Stvarnikov dar in del Njegovega načrta. Ta načrt vsebuje seveda pravo mero in namen, kar pa že spada med spoznanja dobrega in hudega. To spoznavanje, ne spolnost, je predmet svetopisemske preizkušnje. Ker hočemo sami določati, kaj je dobro in kaj je slabo, ko si sami izbiramo in celo odpravljamo mero in meje užitkom pa imetju in tudi znanosti, ustvarjamo s tem na svetu nered in trpljenje.”
“Znanosti vendar ne smemo postavljati mej. Znanost meje podira.”
“Imate prav, znanost širi obzorje, ki je za naše pojme brezmejno, kar pomeni, da odkritja znanosti niso nikdar dokončna. Odgovori nam na mnogo vprašanj, vendar se znajde z vsakim odgovorom pred novimi vprašanji, človeštvo pa pred novimi odločitvami, kako uporabiti “novo”, da nam bo res v dobro. To predstavlja za človeštvo res lahko nek napredek.”
“Priznate, da nam znanost prinaša napredek.”
“Veča našo zmožnost uporabe novih odkritij in spoznanj. Te so človeku lahko v dobro ali v škodo. Na področju uporabe, tako starega kot novega, so potrebne mere in meje.”
“Mislim, da na tej stopnji razvoja ne potrebujemo kakih verskih ali moralnih utesnitev. Celo meje med državami počasi izginjajo.”
Ni komentarjev:
Objavite komentar