To nam zagotavlja Bog sam. Nebeški Oče je svoji ljubljeni hčeri Devici Mariji določil za ženina in varuha takega moža, ki naj bi ščitil njeno čast pred ljudmi in bil priča njene najčistejše svetosti in devištva. Tak mož je bil Jožef. Mož, ki se je odlikoval v neokrnjeni čistosti. In tudi za svojega Sina je Bog moral izbrati moža, čigar čistost je presegala čistost angelov. Jožefova čistost se je v polnosti razvila v skupnosti z Marijo in Jezusom. Iz zakona z Marijo so za Jožefa izhajali njegovo edinstveno dostojanstvo in njegove pravice nad Jezusom. »Dostojanstvo Božje matere je gotovo tako veliko, da ne more biti nič bolj vzvišenega. Ker pa je bila med blaženo Devico in Jožefom sklenjena zakonska zveza, ni nobenega dvoma, da se Jožef bolj kakor kdor koli približa tistemu visokemu dostojanstvu, po katerem Božja mati daleč presega vsa bitja. Zakon je najvišje občestvo in prijateljstvo, s katerim se po njegovi naravi povezuje tudi skupnost dobrin. Iz tega izhaja: ko je Bog dal Jožefa za moža Devici, ji ga ni dal samo kot življenjskega sopotnika, priče njenega devištva in varuha njene časti, ampak tudi zato, da bi bil Jožef z zakonsko pogodbo deležen njene odlične veličine« (Leon XIII., okr. Quamquam pluries).
Da je sveti Jožef najčistejši, nam priča tudi od Svetega Duha razsvetljena Cerkev, ki mu je dala naslov najčistejši in ga postavila za varuha čistih duš. Jezus oznanja: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali« (Mt 5,8). »Čistost srca ni nič drugega kot notranja svoboda in popolna zmožnost za ljubezen,« je rekel duhovnik Janez Zupet. »'Čista srca' pomenijo tiste, ki so svoj razum in svojo voljo spravili v sklad z zahtevami božje svetosti, predvsem na treh področjih, ki so: ljubezen do bližnjega, čistost ali spolna urejenost, ljubezen do resnice in prava vera. Med čistostjo srca, telesa in vere obstaja vez« (KKC 2518).
Duh čistosti. Kako čudovita, krasna beseda! Čistost navadno enačijo samo s pojmovanjem človekove spolne čistosti. Izvirni, resnični pomen te besede je neizmerno globlji. Gre namreč za celoto, celovitost, neokrnjenost. Vsak greh, vsako zlo je vedno zoževanje, obubožanje, znižanje. Človek, ki je suženj strasti, katere koli strasti, je človek, ki je izgubil sebe kot celovitost. Kristusov klic je povabilo človeku, naj spet vzpostavi svojo celovitost, naj se vrne k polni človeškosti. Čistost že vodi k modrosti. Sv. Efrem Sirski moli: »Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižne modrosti, potrpežljivosti in ljubezni«. To je srčika krščanskega pogleda na človeka, na njegovo kraljevsko dostojanstvo in poklicanost. Kot »skriti človek srca z neminljivim okraskom krotkega in mirnega duha« (1 Pt 3,4) je sveti Jožef najčistejši. Naj bo priprošnjik tako poročenim kakor samskim!
»Jožef najmodrejši« (Ioseph prudentissime).
Cerkev je svetemu Jožefu dala ta častni naslov. Nazareški Jožef je bil »moder« in »razumen«. Štiri človeške kreposti imajo vlogo tečaja pri vratih, zato se imenujejo glavne ali kardinalne (lat. »cardo« = tečaj); vse druge se zvrščajo okrog njih. Glavne kreposti so: razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost. Katekizem pravi: »Razumnost je krepost, ki nagiblje praktični razum, da v vsaki okoliščini razbere, kaj je za nas resnično dobro, in izbere pravilna sredstva za njihovo izvršitev … Ne smemo je zamenjati z boječnostjo ali strahom, tudi ne z dvoličnostjo ali hlinjenjem. Pravijo ji auriga virtutum (krmarka kreposti): razumnost vodi druge kreposti tako, da jim naznačuje pravilo in mero. Razumnost je tista, ki usmerja sodbo vesti. Razumen človek odloča in ureja svoje ravnanje v skladu s to sodbo. Na podlagi te kreposti brez zmote uporabljamo nravna načela v posebnih primerih in premagujemo dvome glede dobrega, ki ga je treba storiti, in zla, ki se ga je treba izogibati« (KKC 1806). Jožef najmodrejši si je prizadeval »za edino potrebno«. Svojo bogovdanost je združeval z vsakdanjo dejavnostjo. Bil je odprt za Boga in pozoren do bližnjega. Vedel je, da je »Strah Gospodov začetek modrosti«. Joseph Ratzinger pojasnjuje: »Ponovno se nam pokaže bistvena poteza lika sv. Jožefa: njegova zmožnost dojemanja Božjega in njegova zmožnost razlikovanja. Božje sporočilo se more tako dotakniti samo človeka z notranjo budnostjo za Božje, z občutljivostjo in dovzetnostjo za Boga in njegove poti. Zmožnost razlikovanja pa je nujna, da bi spoznali, ali so bile samo sanje ali je resnično prišel k njemu Božji odposlanec in mu govoril. Jožef nam je tukaj spet čisto praktično prikazan kot 'pravični': njegova notranja budnost za Boga, s katero sprejme in razume oznanilo, kar sama od sebe postane pokorščina.«
»Jožef najsrčnejši« (Ioseph fortissime).
Jožef je bil tisti srčni svetnik, ki ga nobena težava, nobeno trpljenje, nobena stvar ni odvrnila, da bi ne izpolnjeval Božje volje in Božjih zapovedi. Sveti Jožef je to svojo srčnost pokazal, ko je moral iz Nazareta odriniti v Betlehem, da se je po ukazu cesarja Avgusta popisal ves rimski svet (Lk 2,1). Pot v mesto očetov je bila dolga in polna nevarnosti. A nobena ovira ga ni ustavila, da ne bi izpolnil Božje volje, ki je bila v cesarjevem ukazu. – Sredi temne noči se mu je prikazal gospodov angel in mu naročil, naj z družino zbeži v Egipt, saj jim je za petami Herod, ki hoče umoriti Jezusa. Jožef ni pomišljal in ugovarjal. Brez vprašanj in nepripravljen na odhod je vzel Jezusa in Marijo ter se umaknil v Egipt. – S srčnostjo je prenašal vse težave svojega življenja, veliko revščino in bedo, ki ga je spremljala skozi življenje. Svoj kruh si je moral služiti s težkim delom. Vendar se ni pritoževal nad Božjo previdnostjo, ki mu je naložila težko breme življenja. Vdano je sprejemal vse kot Božji dar in Božjo voljo. Jožef, najsrčnejši!
Katekizem lepo opiše to krepost: »Srčnost je nravna krepost, ki v težavah zagotavlja trdnost in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Srčnost nam krepi odločnost v upiranju skušnjavam in premagovanju ovir v nravnem življenju. Krepost srčnosti napravlja človeka sposobnega za premagovanje strahu, celo strahu pred smrtjo, za prestajanje preizkušenj in preganjanj. Srčnost pripravi človeka, da gre prav do odpovedi in celo do žrtvovanja svojega življenja, ko je treba obraniti pravično stvar« (KKC 1808).
Anton Štrukelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar