SKRIVNOST KRIŽA (6) Križ pokorščine (2)

Ker je Bog v svoje zapovedi položil vso ljubezen, nas tudi izpolnjevanje Božjih zapovedi vodi v ljubezen. Ker so iz ljubezni, nam v srcih tudi prebujajo ljubezen. Zato pokorščina Božjim zapovedim za nas ne more biti muka, ampak veselje v ljubezni. Veliko veselje je že to, da jih poznamo. To nam razodeva ljubezen nekoga, ki nas ima rad in za nas skrbi. Ni mu vseeno, kako živimo; ker nas ljubi, nas hoče obvarovati bolečine in trpljenja, zato nam je v tej ljubezni razodel, kaj naj naredimo in česa naj se vzdržimo.

Pokorščina ima temelj pri Bogu. Popolnoma normalno je, da je Bog v naše življenje vnesel pokorščino, saj nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. V Sveti Trojici vlada najpopolnejša oblika pokorščine, ki je čista ljubezen. Tam so odnosi tako usklajeni, da nobena od oseb Svete Trojice nikoli ne čuti ponižanja in se ne čuti manjvredno. Odnosi v njej so tako harmonični in urejeni, da je na zunaj en sam Bog, torej tri osebe, a vendar en sam Bog. Trojstvo različnih in samostojnih oseb je med seboj tako usklajeno, da delujejo kot eden in so eden. To pomeni, da vsaka oseba tako zelo ljubi in spoštuje ostali dve, da vsa dejanja nastajajo v nenehnem ljubezenskem dogovoru. Ena sama oseba enostavno ne more narediti ničesar brez drugih dveh, ker ju tako zelo ljubi, da morajo vse narediti skupaj. Iz življenja v Sveti Trojici spoznamo, da je pokorščina pravzaprav čista ljubezen.

Ljubezen je tista, ki ustvarja odnose med osebami, med ljudmi. Ljubezen nikoli ni usmerjena sama vase in v svoj prav, ampak vedno iz sebe, ter tako išče, kako bi v harmoniji z drugim naredila to, kar bi bilo v blagor obema. Ljubezen zedini osebe v dejanjih, mišljenju in hotenjih.

Jezus je nam vsem zgled pokorščine. Očetu je bil pokoren tudi, ko je postal človek. Učlovečenje mu ni bilo noben izgovor, da bi bil daleč od Očeta in bi smel delati po svoje, ampak je delal v imenu vse Svete Trojice. Ni nam mogel dati drugega napotka za medsebojno življenje kot pokorščino. Apostol Pavel nas takole nagovarja k pokorščini: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu. Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu.«

Biti pokoren pravzaprav pomeni uresničiti svoje življenje do najvišje popolnosti. Pokorščina nas vodi tako daleč, da smo sposobni v vsakem trenutku svojega življenja prepoznati to, kar je najbolj koristno za vse. Vodi nas, da premišljujemo o drugih in jih upoštevamo. Pokorščina vedno temelji na odnosu, spoštovanju in ljubezni. Ker v pokorščini nekoga poslušam in ravnam po njegovih priporočilih, me postavlja v odnos spoštovanja. Tistega, ki mi svetuje, spoštujem in poslušam. S tem mu izkažem čast in ljubezen. Tako dejanje poslušnosti me obogati, ker sem zrasel v odnosu do bližnjega, poleg tega pa me poslušnost obvaruje pred sebičnim dejanjem. Ker sem rasel v odnosu do bližnjega, sem postal boljši človek. Še več, pred Bogom sem naredil nekaj, kar je v odnos postavilo še Boga. Kjer je poslušnost, tam je Bog. Tistemu, ki je poslušen in pokoren, je Bog blizu. Biti pokoren ali poslušen pomeni imeti odprto srce bližnjemu in Bogu.

p. Branko Petauer