Skozi nekaj manjših soban smo prišli v veliko dvorano. V malih nisem fotografiral, ker so bile nekatere precej temačne. Mogoče so k temu pripomogle barve, ki so bile tam uporabljene. Velika dvorana je bila prekrasna. Ni bila tako svetla kot ona na drugi strani dvorca. Toda bila je zelo bogato opremljena. Moram omeniti peč. Pečnice so sijale v lepi belo modri barvi. Vtis sem imel, da je porcelanasta. Mogoče? Saj so carji imeli dovolj sredstev, bi si jo lahko privoščili. Na tleh so bile iz različnih vrst lesa sestavljeni celi ornamenti. Krogi obdani z vsemi vrstami tlaka. Vse je bilo natančno in spretno izdelano. Človek bi kar strmel in gledal. Na stenah je viselo veliko umetniških slik. Ena stena je bila vsa »oblečena« v umetniške slike. Med njimi so bili samo ozki zlati okviri. Zanimivo, da so bile zložene slike raznih velikosti. Dobil sem vtis, da so tja obesili, kar so pač imeli. Toda vse skupaj je bilo zelo zanimivo, okusno sestavljeno. Motivi so bili bolj posvetne narave. Razne gracije in drugo.
Strop je bil podobno narejen kot v veliki dvorani na drugi strani. Ves je bil pokrit z eno samo sliko na platno. Spraševal sem se, kako so ta strop naredili? Najbrž so morali platna sestaviti kar na stropu, saj ni bilo videti, da bi bil sestavljen iz več kosov. Mogoče je slikar delal celo na mestu, tako kot veliki mojstri, ki so s freskami okrasili številne cerkve. Mogoče se pa celo motim. Lahko pa bi bilo mnogo kosov, ki so jih tako spretno sestavili, da ni bilo mogoče opaziti, da je strop iz več delov skupaj dan. To bi bilo za umetnika nekoliko lažje delo, a najbrž je težko loviti odtenke, da se ne vidi, kako je sestavljeno. Kaj vem? Umetniki so poznali razne spretne trike, s katerimi so mogoče znali zelo dobro zakriti stike med raznimi kosi.
Pot smo nadaljevali skozi nekoliko manjše sobane. Ravno tako so bili različni dnevni prostori. Za razvedrilo, za igre, za klepet ob kavi. Zadnja soba je bila spet razkošna jedilnica na manjšo skupinico. Stene so bile v zeleni barvi. Na njih so se bohotile lepe štukature v beli barvi. Vmes so bila posejana rožnata polja okroglih, ovalnih in pravokotnih oblik. Napolnili so jih z belimi štukaturami.
Končno smo prispeli do velikih stopnic, ki so vodile nazaj v pritličje. Zazdelo se mi je, da se naš ogled bliža koncu. To stopnišče je bilo seveda razkošno, a ne tako kot prvo po katerem smo prišli v nadstropje.
Po hodniku smo se pomikali proti izhodu. Na stenah je bilo veliko fotografij, na katerih je bilo prikazano restavratorsko delo, ki so ga opravili na tem dvorcu. Tudi to je bilo zanimivo za oči. Opazil sem, kako veliko delo so opravili, koliko so prenovili. Stare fotografije so kazale stanje pred začetkom prenove. Bilo je žalostno. Vse v razsulu! Kakor na kakšnem smetišču ali v razmetani zbirki polomljenih starin. Da, veliko so naredili!
Spraševal sem se: Kdaj so začeli s prenovami? Ali že v času komunizma, ali po padcu komunizma? Prejšnji režim ni imel posluha za take vrednote. Vse, kar je dišalo po carjih, grofih, plemstvu je bilo ničvredno. Plemstvo je bilo zaznamovano kot sovražnik režima številka ena. Mnogo so zato uničili, veliko so pustili, da je propadalo. Mogoče se je pa našel kak človek, ki je imel vsaj malo posluha za kulturo in umetniške stvaritve, da je že prej omogočil vsaj nekaj prenove.
Če pa so prenove začeli šele po padcu komunizma, jih je treba pohvaliti. Veliko, ogromno so naredili! Dobil sem občutek, da so zopet ponosni na svojo zgodovino, da se radi spominjajo časov, ko so carji vodili rusko državo. V vseh dneh niti nisem videl kakšnega spomenika ali znamenja, ki bi me spominjalo na komunizem? Mogoče smo tako hodili, da smo se ognili ostankom težkih časov? Prepričan sem, da nikogar od nas to niti malo ni zanimalo, saj je tega v naši lepi in hkrati ubogi Sloveniji še na pretek.
Na nek način so znali pomesti s komunizmom, ga potisniti vsaj precej na stran in pustili, da so zaživeli normalno življenje kulturnega naroda. Tudi prejšnjega imena za mesto nisem nikjer opazil. Hitro so mu vrnili staro ime in odstranili staro podobo, ki najbrž ni ostala v lepem spominu.
Spodaj ob izhodu je bila precejšnja trgovina s spominki. Takoj sem opazil, da je bilo mogoče kupiti vseh vrst izdelke iz jantarja. Bile so razkošne ogrlice in vse vrste nakita. Malo me je mikalo, da bi si kakšno vsaj dobro ogledal in se pozanimal za ceno. Toda med gospodi duhovniki ni bilo niti malo zanimanja za take reči. Danes mi je malo žal, saj bi lahko imel vsaj neko predstavo, kako drag je jantar.
V veliko košaro smo oddali naše papirnate copate, v katerih smo drsali skozi prekrasne sobane. To je dobra zamisel. Na ta način obvarujejo razkošne tlake. Da bi jih prekrili s preprogami samo tam, kjer se hodi, tudi ni dobro. Saj sonce spremeni barvo lesu, ki je izpostavljen svetlobi. Tisti deli, ki ostanejo skriti pa ohranijo svežo barvo. Pa še bolje se vidi, če tla niso prekrita.
Ta čas, ko smo bili v dvorcu, se je zunaj nekoliko zlilo. Močan dež je ponehal. Do avtobusa smo šli po drugi poti. Pot nas je vodila mimo malega jezerca. Vse je bilo napravljeno za sprehode. Okoli jezera lepa posuta pot. Ob jezeru pa razkošen paviljon, da so se lahko malo usedli in bili v senci.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar