Vsako spomlad se znova pojavi skrb za pridelek na polju in vrtovih, ki je izpostavljen vsem mogočim naravnim ujmam. Zato v dneh pred vnebohodom verniki prosijo za Božje varstvo v procesijah, ki jim pravimo prošnje procesije. Gospa Anica Trop, rojena pred 92 leti v Dolenjskih Toplicah, se rada spominja, kako so šli na prošnje dneve v procesiji vsak dan k drugi podružnici: k sv. Roku na Gorenje Sušice, k sv. Antonu Padovanskemu v Meniško vas in k sv. Nikolaju v Podturn. Otroci iz okoliških vasi so se zbrali pri farni cerkvi sv. Ane, odrasli pa so k procesiji pristopali spotoma. Od vsake hiše je prišel kakšen človek. Vso pot so molili litanije. Saj je bilo toliko reči, za katere je bilo treba prositi! Najprej za vreme, od katerega je bil v veliki meri odvisen pridelek. Eni od procesij so rekli »mokra«, če je grozila suša, in so molili za dež. Če je bilo deževno, so seveda prosili za lepo vreme. Imeli so celo »točno« procesijo, saj so se zdaj, ko je žito že klasilo, toče zelo bali. Prosili so tudi za varstvo pred poplavami, potresi in za odvrnitev vojske. Hkrati pa so se zahvaljevali, da živijo v miru in ne trpijo pomanjkanja. Procesijo so vsak dan zaključili z mašo.
Posipanje
rožic na Telovo
Potem, ko so odcvetele narcise in tulipani, so zakraljevale bohotne potonike: rdeče, roza, bele in modre. Stara mati so jih zasadili v oškrbljene lončene »piskre« in jih razvrstili okoli hiše. Rekli smo jim binkoštnice, saj so cvetele okoli binkošti. Ker pa je to premakljiv praznik, so se včasih prav razbohotile šele za Telovo. Včasih so imeli telovske procesije, ki so šle okoli cerkve ali celo po vasi. Ob poti so hiše okrasili z zelenjem, fantje pa so pokali z možnarji. Duhovnik z Najsvetejšim je stopal pod baldahinom, ki so ga nosili najveljavnejši možje v fari. Sledile so jim deklice, ki so vse naokoli potresale rožice. V mojem otroštvu je šla procesija samo po cerkvi. Komaj sem čakala, da bom dovolj velika in se bom lahko pridružila trosilkam rož. Prvo leto sta me vzeli v varstvo dve kakih deset let starejši dekleti. Prejšnji dan sem po travnikih nabrala cvetove ivanjščic in jih osmukala v majhno košarico. Moji spremljevalki pa sta imeli v rokah vsaka svoj ogromen cvet potonike, s katerih sta počasi smukali cvetne lističe. Kako se mi je zdelo to imenitno!
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar