Jezusovo življenje bi lahko označili kot eno samo pokorščino Očetu. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta. Tako zelo je bil pokoren Očetu, da tudi smrt in trpljenje nista mogla omajati njegove pokorščine, ki je bila čista ljubezen. Zato nam je njegovo življenje zgled. Ker je tako korenita pokorščina težka in od človeka zahteva popolno predanost Bogu in bližnjemu, jo je samo svetoval in ne zapovedal. Toda kljub temu se je v zgodovini našlo veliko ljudi, ki so pokorščino hoteli živeti tako korenito. Tako so nastali redovi in zaobljuba pokorščine. Ta človeka postavlja v poseben položaj, ne mogli bi reči bolj privilegiran, ampak bližje Bogu. Pokorščina na tako korenit način človeka osvobaja njegove lastne volje in ga odpira Božji volji, ki se razodeva po predstojnikih. Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal. Taka korenita pokorščina nikakor ni zanikanje samega sebe, ampak osvoboditev za višje stvari. Redovnik, ki živi pokorščino, je odprt za Božjo voljo in jo v moči poslušnosti more bolj temeljito izpolnjevati. Pokorščina ali poslušnost ga odvezuje od navezanosti na lastne želje in na svet. Odvezuje ga in osvobaja, da je bolj razpoložljiv za Boga.
Seveda pa pokorščina ni slepo izvrševanje ukazov, ko ti nekdo ukazuje, marveč ljubezen do predstojnika in Boga. Pokoren ni samo tisti, ki posluša, ampak tudi tisti, ki ukazuje. Še večjo odgovornost ima tisti, ki ukazuje, še bolj je namreč dolžan poslušati. Poslušati mora svoje brate in sestre, ki jim je predstojnik, in z vso ljubeznijo poslušati Boga. Iskati mora samo to, kar je Kristusovo ter v dobro bratov in sester. Popolna pokorščina ustvarja tudi popolno harmonijo med redovnimi osebami, zato je pravzaprav najpopolnejši razcvet življenja v ljubezni.
Življenje v pokorščini je prisotnost Boga v našem življenju. Ker izvira od Boga, nas s tem, ko jo živimo, dela podobne Bogu. Pokorščina nas oddaljuje od greha in tistega, ki nas zapeljuje v greh. Hudobni duh namreč ne more živeti pokorščine, ker je upornik že po naravi. Ker se je uprl Bogu, je upornost in nepokorščina ostala v njem, tako da pokorščine ni sposoben živeti.
Pokorščino nam je Bog razodel zato, da bi nas naredil srečne. Dal nam je svoj zgled in kliče nas, da bi tudi mi živeli kakor on. Res je pokorščina mnogokrat težka. Ker nas je ranjenost po izvirnem grehu naredila uporne in nepokorne, se moramo vsak dan znova odpovedati nepokorščini in odločiti za pokorščino. Zato sem pokorščino na začetku imenoval križ, a ne kot križ, ki nas pritiska k tlom, marveč to, kar križ v resnici je: znamenje ljubezni. Križ pokorščine je Božji dar nam ljudem, da bi bili srečni in bogopodobni. S klicem k pokorščini nas Bog kliče k popolnemu življenju, ki mu je vzor Sveta Trojica. Ko se odločimo za popolno pokorščino, se odločimo za Jezusa. Postanemo mu posebej blizu in odprti za njegove darove. Bolj ko nam uspe živeti pokorščino, bolj smo sposobni sprejeti to, kar je Bog za nas pripravil. Pokorščina mora postati naše življenje, to pa pomeni, da je postala ljubezen najvišja zapoved v našem življenju. In Bog ne kliče samo k temu, da bi ljubili njega in bližnjega. »Prva zapoved je: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved. Bog je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.«
Življenje v pokorščini je predpodoba življenja zveličanih v nebesih. Tam poveličani žive v popolni harmoniji z Bogom in med seboj. Pokorščina nas upodablja po Bogu in nas napravlja tudi vedno bolj nebeške ter nas bo ob koncu življenja povsem pridružila svetim v Božjem kraljestvu.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar