Evangelist Luka takoj nato poroča o Jezusovem govoru na gori, ki je bistvo novozaveznega nauka in je tudi sad razsvetljenja, ki ga je Gospod dobil v svoji nočni molitvi (prim. Lk 6,20–49).
Kristjani vseh časov – zlasti velikani med njimi, svetniki – so večkrat posnemali Jezusovo nočno molitev. Kontemplativni redovi imajo vsaj nekaj nočnih molitev. Sv. Bernard je v Nagovorih o Visoki pesmi zapisal:
"Za molitev pa ni pomemben samo kraj, ampak tudi čas, ko molimo. Najbolj primeren je čas počitka in nočnega spanja, ko povsod vlada globok molk; takrat se da bolj sproščeno in zbrano moliti. Jeremija je zapisal tudi to: 'Vstani ponoči, ob začetku straž! Izlivaj svoje srce kakor vodo pred Gospodovim obličjem!' (Žal 2,19). Kako se v tihi noči dviga molitev, katere edini priči sta Bog in angel, ki jo sprejme, da jo ponese na nebeški oltar! Kako jasna in ljuba, saj je ne moti noben krik ali hrup! In kako je slednjič čista in iskrena, saj je ne moti noben prašek svetnih skrbi in ne zapeljuje hvala ali prilizovanje gledalcev!"
Ob drugi priliki je Kristus skrajšal svoj nočni počitek in šel zelo zgodaj molit, da bi bilo njegovo apostolsko delovanje bolj uspešno: "Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil" (Mr 1,35).
Preden je Gospod učence vprašal: "Za koga me imajo ljudje?" je na samem molil (Lk 9,18). Evangelist Luka v zvezi z očenašem poroča: "Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: 'Gospod, nauči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.' Dejal jim je: »Kadar molite, recite: Oče!...« (11,1–4).
Jezus se na svojega Očeta ni obračal dobesedno z besedami očenaša, saj je bil v bistveno drugačnem pomenu Očetov Sin, kakor smo mi. Očenaš ni njegova osebna molitev, temveč molitev njegovih učencev. Vsebinsko pa gotovo izraža Jezusovo molitev k Očetu.
Ko je po pomnožitvi kruha odslovil množice, "je šel na goro molit" (Mr 6,46). Kljub temu, da je bilo prejšnji dan toliko dela, da še za jed ni bilo časa, je Kristus skoraj vso noč prečul v molitvi. S to molitvijo se je pripravil na svojo hojo po jezeru, s katero je pokazal, da ima oblast nad svojim telesom, učencem pa je pomagal s pomiritvijo močnega vetra, da so mogli dospeti na obalo.
Jezus je z molitvijo izganjal hudobne duhove: "Ta rod se ne da izgnati drugače kot z molitvijo" (Mr 9,29).
Posebno pozornost zasluži Kristusova molitev v zvezi z njegovim trpljenjem. On, ki "je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca" (Flp 2,7), je do skrajnih mej človeške zmogljivosti občutil in nosil težo križa. Križ je vključeval v svojo molitev. V vrtu Getsemani na Oljski gori je Kristus najprej naročil učencem: "Molite, da ne pridete v skušnjavo!" (Lk 22,40). Nato se je oddaljil za lučaj kamna, padel na kolena in molil: "Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, temveč tvoja naj se zgodi" (Lk 22,42).
Jezus je bil v molitvi sam, v temi, obdan z našimi grehi. V svoji zapuščenosti in groznih notranjih bolečinah je potil krvavi pot. S pomočjo molitve je zmagal, vstal in šel pogumno naproti svojim sovražnikom.
Evangelisti so ohranili tri Jezusove molitve na križu: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34). "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil" (Mr 15,34). "Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo" (Lk 23,46).
Prva Jezusova molitev na križu je molitev za sovražnike, ki so ga obsodili na smrt in križali. Dokazuje posebno Gospodovo ljubezen do njih. Druga molitev je začetek 22. psalma, ki se nanaša na Jezusovo trpljenje in poveličanje. Izraža njegovo silno zapuščenost, občuteno zapuščenost celo od Očeta, ki jo je sprejel nase za naše odrešenje. Tretja molitev je vzeta iz 31. psalma in razodeva Jezusovo popolno predanost Očetu. Značilno je, da je prva zapisana Jezusova beseda in zadnja pred njegovo smrtjo prav beseda Oče.
O Jezusovi vseživljenjski molitvi, ki je povezana z daritvijo, pravi pismo Hebrejcem: "On je v svojem zemeljskem življenju daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga bil mogel rešiti smrti, in bil je uslišan zaradi vdanosti Bogu" (Heb 5,7).
Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom poudarja pomen Jezusovega zgleda: "Ko bi ne bil ti hodil pred nami in nas učil, kdo bi hodil za teboj?"
Duhovni pisatelj Jacques Loew pa pravi: "Kristusova molitev je nadvse ponižno razpoloženje vsega njegovega bitja, ki se uklanja Očetovi ljubezni in volji."
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar