SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (4) Trpljenje v luči krščanstva

Ali poleg teh treh poti – obup, pobeg ali domnevni spoprijem – obstaja še četrta, na kateri bi človeštvo vprašanje svetovnega trpljenja poskušalo obravnavati s kakšnim upanjem na uspeh? Ne bi znal navesti drugega kakor morda topega ideala blaginje, ki mu vsi bolj ali manj nepremišljeno služimo. A samo s povojem pred očmi, ki si ga prejšnji, bolj realistični časi, recimo zgodnji ali pozni srednji vek, raje sploh niso namestili, da bi neposredneje gledali v oči stvarem, kakršne so neizprosno nekoč bile in so.

To so bili bolj ali manj krščanski časi. Tako je čas, da se ukvarjamo s tem, kar ima povedati o našem vprašanju krščanstvo.

Brez teorije

V svetopisemskih virih Stare in Nove zaveze začuda ne najdemo nobene teorije o trpljenju sveta. Razen če vzamemo drugo poročilo o stvarjenju (Prva Mojzesova knjiga, 2. in 3. poglavje), ki v Svetem pismu samem komaj še učinkuje kot tako. Človekovo trpljenje se je potemtakem začelo s prvo nepokorščino Bogu. Zato je bil človek izgnan iz svojega raja brez trpljenja; vhod vanj pa je odtlej varoval plameneči meč. Svetopisemska izjava, odeta v slikovite pripovedi, lahko osvetljuje samo tisti del problema, ki trpljenje povezuje z odvrnitvijo od Boga. Druge dele pušča v temini: obstoj trpeče narave že milijarde let, preden se pojavi človek; tudi dejstvo, da je človek stopil v zgodovino sveta samo kot končen, omejen v trajanju svojega zemeljskega bivanja. Greh je morda spremenil in zatemnil naravo tega končanja, ni pa je ustvaril.

Nič bistvenega ni več po tej svetopisemski besedi, izrečeni v pripovedni govorici, o začetkih človeškega trpljenja. Druge izjave so ji dodane v obliki rodovnika: pripoved o prvem umoru (Kajn in Abel), o prvem krvnem maščevanju (1 Mz 4,24), o prvem nečistovanju (1 Mz 6,1s), o prvem napuhu, segajočem do neba (1 Mz 11,1–9). Oblike krivde, ne pojasnila trpljenja. Trpljenje se predpostavlja tudi tam, kjer Bog preizkuša človeka glede zvestobe. Tako preizkušanje je na koncu Stare zaveze naravnost povod za zahvaljevanje Bogu: »Spomnimo se, kako so bili naši očetje skušani! Pomislite, kako je bil skušan naš oče Abraham in kako je po mnogih stiskah postal božji prijatelj. Tako Izak, tako Jakob, tako Mojzes in vsi, ki so bili Bogu všeč, so šli skozi mnoge preizkušnje in ostali zvesti« (Jdt 8,25s). Bog preizkuša v svarilo – ali pa naravnost iz usmiljene ljubezni, kakor pravi Nova zaveza (1 Pt 1,7; Heb 12,6; Raz 3,19).

To torej pomeni, da more Bog uporabiti trpljenje za dobre in najboljše namene, ne glede na to, od kod prihaja. Ali so to izjemni primeri ali pa je mogoče ta stavek nekako posplošiti? Trpljenje more včasih prejeti pozitiven pomen: ali to trditev lahko razširimo? To nas prisili, da se ozremo na Jezusa Kristusa.

Pred njim sta dva lika. Eden je Job, ki, zasut s skrajnim trpljenjem in skoraj pokopan pod njim, vpije k Bogu za razlago, za pravičnost, čeprav je na koncu opravičen za svoje ravnanje (medtem ko so prijatelji obsojeni, ker trpljenje razlagajo z Jobovo grešnostjo); Božje nedoumljivo veličastvo ga sicer utiša. Drugi lik je »Božji služabnik« (Izaija 53), ki za svoje grešne brate prestaja najhujšo sramoto in končno smrt; za to ni le sam poveličan od Boga, ampak prejme »v delež veliko množico«. Job ostaja predhodnik, ki zaostaja. Božji služabnik pa duhovno hodi zraven: svoj zgodovinski lik najde v kristološki razlagi Jezusovega križa.

Če dovolj globoko prodremo v krščansko vero, ki se z vso zaželeno jasnostjo izraža že pri pisateljih Nove zaveze, vidimo, da Bog v Jezusovem križu in vstajenju ne podaja nobene teorije za obstoj trpljenja sveta, temveč razkriva delovanje, v moči katerega je trpljenje postavljeno v svetlo povezavo – reči smemo v svoji celoti.

Hans Urs von Balthasar