Rojstni kraj fatimskih pastirčkov - vidcev je Aljustrel, v neposredni bližini Fatime. S svojo preprostostjo kraškega sveta in očarljivostjo zglednega življenja ljudi spominja na milostni trenutek, ki jih je zaobjel. Rojstni domovi vidcev so ohranjeni v prvotni podobi in spremenjeni v muzej. Na Lucijinem domu sem se srečal z ovcami v staji. Najmlajša med njimi se mi je trepetajoče in nezaupljivo približala, da sem jo lahko pobožal. Željan, da bi okusil njeno nežno ljubkost, sem jo nagovarjal kar v slovenskem jeziku. Razumela je, da se ji želim približati v ljubezni, zato je napravila korak ali dva in dopustila, da sem se jo rahlo dotaknil. Prvič v življenju sem občutil milino in mehkobo ovčke.
Te kraje so zavzeli arabski muslimani. Verjetno so prišli čez morje iz Severne Afrike. Vemo, da je kraj prikazovanja dobil ime po arabskem dekletu Fatími, ki se je spoznala s plemičem bližnjega gradu - Ourem, cca 30 km od Fatime. Prestopila je iz muslimanske vere v katoliško vero, se krstila in se z njim poročila. Bila je preprosta, dobrohotna in prijazna do ljudi. Ljudem se je prikupila, oni pa so jo vzljubili. Umrla je še mlada. Pokopali so jo na področju Irijske globeli. Ljudje so iz hvaležnosti do nje radi obiskovali njen grob. Dejali so, da gredo v Fatimo. Tako je milosti kraj dobil ime po njej. Tudi ta dogodek nas spominja, da smo vsi Božji otroci, Božji ljubljenci in dediči nebes.
Ta romarski kraj je res nekaj posebnega. Poseben že po dvojnem krožišču ob vstopu k svetišču. Na prvem so upodobljeni romarji, na drugem, bližje svetišču, pa vidci z ovcami.
S Fatimo, bolje rečeno s češčenjem Fatimske Gospe, sem se srečal že v otroštvu, čeprav še nisem vedel ničesar v zvezi s krajem in dogodki. V moji domači župnijski cerkvi v Kamnjah na Vipavskem, je stranski oltar posvečen Fatimski Gospe. Pokojni župnik, g. Viktor Stanič, je v času druge svetovne vojne dal izdelati njen kip na Tirolskem. Nam ministrantom je pripovedoval, da tirolski rezbarji do takrat še niso poznali njene upodobitve. Prosili so ga, naj jim pošlje kakšno sliko. Po upodobitvi sodeč, jim je poslal dobro sliko, saj je kip pravi umetniški izdelek. Omenjeni župnik je večkrat organiziral slavje v čast Fatimski Gospe s sveto mašo in procesijo po vasi. Na dveh sem bil navzoč. Na enem slavju še v njegovem času, na drugem pozneje v okviru misijona v župniji, v času župnika g. Janka Tušarja.
Starejšim ljudem je najbolj ostalo v spominu slavje, ko so na dan propada Italije, leta 1943, nesli v procesiji Njen kip v farno cerkev. Po izročilu so bili na eni strani ceste italijanski vojaki, na drugi strani pa partizani. Nihče v času procesije ni streljal. Župnik je v tem zatišju zaslutil, da je Marija že napravila prvi čudež in to prepričanje ob prihodu v cerkev tudi delil z verniki.
Naj omenim v vednost bralcem, da so bili ti kraji z Rapalsko pogodbo do Postojne pod Italijo. Znano je, da so ob prazniku lurške Matere Božje v času omenjenega župnika v župniji obhajali tridnevnico v čast lurški Materi Božji. Mama mi je pripovedovala, da so nekoč na Njen praznik pred Marijinim oltarjem opazili močno zmrzal (snežno bel tlak pred oltarjem). Župnik je sklepal, da Marija pričakuje žrtev od ljudi. Mama me je zadnja leta, vsako leto posebej, spomnila na ta dogodek, prepričana, da sem bil jaz tista žrtev. Kmalu za tem me je odpeljala najprej v bolnišnico Šempeter in potem v Valdoltro, na zdravljenje kolkov (šest let). Pozneje mi je pripovedovala, da so jo ob spoznanju, da bom ostal v bolnišnici, oblile solze. Jaz pa, da sem jo tolažil, da se bomo kmalu zopet videli doma.
Omenjeni župnik Viktor Stanič je imel veliko zaupanje v Marijo Božjo Mater. Velikokrat sem ga videl v zakristiji pred sveto mašo moliti rožni venec. Ljubezen do Marije je prenesel na svoje župljane in seveda tudi name.
Naša domačija je bila v času vojne močno prizadeta. Pri nas je imel svoje skrivališče (bunker) partizanski kurir, zaradi katerega so bili izdani. Italijani so požgali dom, starega očeta, staro mamo, mojo mamo Zofko in teto Milko so odpeljali v italijanske zapore. Starega očeta so po propadu Italije zajeli Nemci in ga odpeljali v nemške zapore, Dachau in Mathausen. Mamino teto Francko, sestro starega očeta, ki je bila gluha, so oprostili zaporne kazni. Po požigu hiše sta živele z mlajšo hčerko Marijo na sosednji domačiji. Zaupanje v Božjo Mater Marijo v njih kljub izgubi doma in zapornim kaznim ni zamrlo. Pripovedovali so o teh dogodkih, a žal besede do izdajalcev niso izražali, niti ohranjali sovraštva.
Stari oče, 'Zanut' – Ivan Podgornik, je bil kmalu po vojni poklican na krajevni sestanek. Ko je zvonilo 'Avemarijo', se je odkril in molil. Naslednji dan so prišli po prašiča, edino bogastvo, ki so ga imeli. Nekdo od njih mu je potrdil, da zato, ker je na sestanku molil 'Angel Gospodov'.
Časi se spreminjajo. Vojne pri nas ne občutimo. Bojim pa se, da ti časi kažejo bolj na zatišje, na mraz in zimo, kot na pomlad, na razcvet družin in vere v njih. Z vnašanjem druge kulture in življenjskih navad je v nevarnosti tudi vera. »Upanje pa ne osramoti, ker je ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).
Želim, da bi zmagovala ponižnost, ponos do vere, do kulture in ljubezen do otrok. Da bi ljudje z rojstvom otrok 'zimo in zmrzal' pregnali in zamenjali s 'cvetočo pomladjo'. Da bi z apostolom Pavlom prepričljivo priznavali: »Vse premoremo v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4, 13). Bog daj, da bi pobožnost in zaupanje v Fatimsko Gospo poživljali in si ob njej nabirali novih moči za rastočo prihodnost, ki jo je s tako ljubeznijo in predanostjo do Božje Matere, do miru in svobode vpeljeval pokojni župnik Viktor Stanič in si jo s trudom prizadeva oživeti in poživiti v novih razmerah tudi sedanji župnik g. Rafko Klemenčič. Vesel sem njegovega spodbujanja in vabila k posvetitvi družin Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, ki jo je sprejelo kar nekaj družin.
Vinko Cingerle sdb
Ni komentarjev:
Objavite komentar