Čudno se je spreminjalo življenje na posameznih domačijah na Vrhovem. Rodbine, ki so veljale za spoštovane ali vsaj premožne, so se na lepem izgubile. Dovolj je bila le ena neprava nevesta, pa se je počasi začelo rušiti vse, kar so ustvarili nešteti rodovi pred njo. Otroci smo pogosto občudovali Prhnetovo fasado, kjer je bilo videti še nekaj ornamentov od nekdanjih poslikav, ko je bila ta domačija še zelo imenitna, pravi mali dvorec. Ker so imeli v vsakem rodu veliko otrok in je vsak z doto nekaj odnesel od hiše, že dolgo ni bila več tako premožna kot nekdaj, a dobro ime se jo je še držalo. Zato seveda tudi vsaka nevesta ni bila dobra za ponosno Prhnetovo mater. A vseeno je pogledala malo previsoko. Ana je bila doma z gostilne. Res je znala marsikaj, česar kmečke hčere niso bile vešče, hkrati pa ji je bilo tuje marsikaj, kar je bilo za kmečka dekleta samoumevno. Skromnost in ponižnost nista bili njeni čednosti. Če ji kakšno delo ni bilo po volji, se je preprosto uprla. Pogosto je nagovorila moža, da sta zapregla zapravljivček in se zapeljala do kakega sorodstva ali na božjo pot. To je bilo všeč tudi možu in sta pravzaprav kar srečno živela. Imela sta dva otroka. Hči je bila podobna materi, samozavestna in oblastna. Odraščala je v prvih letih po vojni in odločila se je, da ne bo ostala na kmetiji. Sorodnik ji je preskrbel službo v Ljubljani, končala je tudi večerno šolo, se poročila in postala imenitna gospa. Večkrat je prihajala domov in mati ni vedela, kaj bi ji dala s seboj: zeljnato glavo, steklenico žganja, suho klobaso. Ida je rekla sosedom, da tega nič ne rabi, saj si lahko vse kupi, a noče mami jemati veselja. In najbrž je bilo res tako. Njen brat Luka pa ni imel tako srečne usode. Že od otroštva je bolehal in vse v njegovem življenju je urejala mati. Bilo je jasno, da se mora oženiti, če hočejo, da bo šlo življenje naprej. Toda sam si ni znal ali upal izbrati punco. Včasih so se oglasili kaki ženitni posredniki, morda bi celo našli ženo zanj, a nobena ni hotela k hiši, če ji ne bi prepisali pol grunta. S tem pa se stara Prhnela ni strinjala. Toda, ko je umrla, so vse njene zahteve odpadle. K hiši je prišla prva, ki je hotela. Dobila je pol grunta, pa bolnega tasta in bolehnega moža, ki ga je zelo prezirala. Zaničljivo mu je rekla naš šlevček. Ljudje so ji zamerili, ker se ji ni zdel vreden niti toliko, da bi mu rekla šleva. Luka je delal, kolikor je pač zmogel; ko je omagal, je obsedel v meji. Ona se ni spomnila, da bi mu pomagala. Cele zime je preležala na peči in brala romane. Če ji je kdo od sosedov skušal to previdno oponesti, se je spustila v jok: «Saj nimam nobenega drugega veselja v življenju.« Avtomobila nista imela, stari zapravljivček, ki je bil nekdaj zaščitni znak Prhnetovih, ni bil več za uporabo. Tako sta bila vedno doma. Šla nista niti k maši niti na obiske. Ona je s kolesom opravila najnujnejše opravke v trgovini in uradih. Tudi če se je odločila, da bo šla k maši, je odkolesarila v svoj domači kraj. O veliki noči je nesla žegen v cerkev na hribu že kako uro prej in prišla po košaro, ko so že vsi odšli. Res je bila najbolj nemogoča žena in soseda. Ida, ki je bila vajena časov, ko je vzvišeno gospodinjila njena mati, tega ni mogla prenesti. Vendar je še prihajala domov - zaradi brata - je trdila. Skrbela je tudi za grob staršev in dala za mašo ob obletnicah. Rekla je, da hoče biti tudi ona pokopana poleg staršev, saj ona plačuje za grob. Seveda pa ne dovoli, da bi bila v njem pokopana tudi svakinja. Ko je brat umrl, ga niso upali pokopati v ta grob, ker bi pokopali pozneje vanj še ženo. Tako je dobil večni mir v novem grobu. Toda zgodilo se je, da je kmalu potem umrla tudi Ida. Hči jo je pokopala na pokopališču v kraju, kjer je stanovala, saj ni imela namena, da bi hodila urejat njen grob čez pol Slovenije. Stari Prhnetov je ostal zanemarjen in pozabljen, saj ni bilo nikogar, ki bi se še zmenil zanj. Lukova vdova je pač skrbela le za svoje zadnje domovanje.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar