V vročih avgustovskih dneh leta 1886 se je 38 Slovencev: 6 Korošcev, 22 Štajercev ter 10 Kranjcev in Primorcev pridružilo velikemu avstrijskemu romanju v Lurd. S seboj so ponesli za darilo Lurški Gospe imenitno bandero iz belega in rdečega damasta. Dolgo je bilo štiri metre, široko pa dva in pol. To je bilo darilo vseh narodov monarhije. Zato so bila na belem traku izpisana imena vseh avstrijskih dežel. Poleg Marijine podobe so bile na njem izvezene tudi podobe osemnajstih zavetnikov posameznih dežel. Podobna bandera drugih evropskih držav so že prej krasila stene in stebre lurške cerkve. Potovanje je trajalo tri tedne in je bilo dokaj naporno. Vlak je ustavljal v mnogih mestih, ki so si jih romarji tudi ogledali, predvsem pa so se malce naspali in si odpočili. Romanje je za Slovence popisal Ivan Križanič (1843–1901), ki je bil tedaj stolni kanonik v Mariboru. Že vožnja skozi dobrih 10 km dolg predor Arlberg je bila stresna. Ko smo zopet na dan prišli, je rekel nek duhovnik: »Če v peklu druge kazni ni, kakor večna tema, dosti imajo.« Med potovanjem so se dalj časa zadržali v Zürichu, ki pa jih ni navdušil. »V celem mestu Zürich ni katoliške cerkve. Tukaj živijo sami Kalvinci. Nesrečno ljudstvo se mi je v srce usmililo. Večer ni zvonilo večne luči, zjutraj ne zdrave Marije, niso vabili k sveti maši. Ubogi otroci, ki matere nimajo. V Zürichu se mi je zdelo, kakor bi prišel v hišo, kjer je mati umrla. Sladkega čuta materine ljubezni, ki nas romarje v Loudes tira, ti ljudje pač ne poznajo.« Zato pa jih je toliko bolj očaral Lurd. »In na tem svetem kraju vsi ljudje prelepo molijo. Neki sklepajo roke, drugi molijo z razprostrtimi rokami ali stegujejo proseče svoje roke gori k Mariji in zopet drugi poljubljajo sveta tla in pečino, na kateri je Marijina noga stala. Nas vseh oči so v Marijo uprte, a ona gleda v nebesa in tamkaj s svojo besedo podpira prošnje romarjev. Tukaj bolniki na glas vpijejo, naj se jih Marija usmili, slepi bi jo radi videli, nemi bi ji rad hvalne pesmi pel, hromi bi rad tekel k njej. Tukaj ljudi ne razločuje stan, ne starost ne premoženje. Vsi so otroci preljube Marije. Tukaj bi človek za zmeraj ostal in na vse pozabil.« A očitno je tudi tokrat obveljal rek Povsod lepo, doma najlepše. Takole je kanonik Križanič končal svoje poročilo: »Francozi so ali jako odločni kristjani ali pa jako zanikrni bogotajci; na sredi jih je malo. Razen Lurdčanov, ki so krepki in lepi ljudje, so Francozi, kakor smo jih mi videli, mršav rod. Deset slovenskih fantov bi pregnalo sto francoskih vojakov v beg, ako bi šlo za telesno moč; puška seveda vsakemu poči. Kar se bogastva tiče, se Francoska, kar sem jaz videl, nikakor ne more meriti z našimi kraji. Mi Slovenci smo res na sredi kolača. Zato Francozi veliko bolj skromno in varčno živijo kakor razvajeni Slovenci. Kar je res je res.«
-----
Ko so leta 1908 obhajali v Lurdu petdesetletnico Marijinih prikazovanj, so šli po zgledu drugih narodov tudi Slovenci na to slavno božjo pot. Pod pokroviteljstvom ljubljanskega knezoškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča je popeljal romarski vlak tja in nazaj 611 Marijinih častilcev. Tudi njih je prevzel mogočni predor Arlberg: »Človek bi ga prehodil komaj v poldrugi uri. Mnogi romarji so izvlekli rožne vence, (če jih niso že prej v roki imeli) in so jeli moliti. Prav zložno so zmolili en rožni venec, medtem ko je vlak drdral in ropotal pod zemljo.« So pa seveda tudi ogledovali kraje. skozi katere so potovali. »Smelo pa lahko trdimo, da je imelo to romanje za udeležence lepe koristi ne samo v verskem in duhovnem oziru. Naši ljudje so videli sveta, kakor ga ne bodo zlahka kmalu zopet. Videli so vzorno gospodarstvo na polju in v vinogradih v Švici, deloma tudi na Francoskem. Seveda, natanko proučiti ni bilo mogoče vsega v teh kratkih dneh. Nekaj pa je gotovo ostalo.« S seboj so ponesli kamnito spominsko ploščo, ki so jo vzidali v steno lurškega svetišča. Ta plošča bo vedno pričala, da je slovenski narod Marijin narod. V plošči so vsekane besede sledeče molitve:« O Marija, brani in razširjaj sveto Cerkev, utrdi vero v naših dneh, vzemi v varstvo našo domovino, prosi za grešnike, čuvaj nedolžne, varuj tebi posebno posvečene, stori nas vse kakor Bernardko srečne, če ne na tem, pa na onem svetu.« Kdo ve, če bi po več kot sto letih to ploščo še našli v Lurdu?
Ko so dve leti pozneje Slovenci - kar 540 jih je bilo, romali v Jeruzalem so tudi nesli s seboj podobno tablo, a so jo pozabili na ladji.
poiskala Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar