Bogu sem hvaležen za vse in šele zdaj počasi spoznavam in dojemam, da me je v življenju vedno vodil in obvaroval marsikdaj, ko si tega nisem zaslužil. Hvaležen sem Bogu in Božji Materi Mariji tudi za Stično. Hvala Bogu, da morem vsaj po TV spremljati sveto mašo in marsikdaj moliti rožni venec pred izpostavljenim Najsvetejšim, ko že lep čas ne morem k sveti maši – tudi zaradi pandemije v zadnjem času.
Bogu hvala, da morem še vedno brati o Mariji Valtorti. Vedno znova odkrivam modre besede Jezusa in Marije in njune nauke … Včeraj sem prebral Jezusov pogovor z Lazarjem, v katerem nagovarja tudi nas. Jezus pravi:«Stori več, prijatelj moj. Veliko je že, če človek vedno prenaša trpljenje. Ampak ti mu daj višji pomen.« Lazar: »Kateri, moj Gospod?« »Ponudi ga za odrešenje ljudi.« »Tudi jaz sem le ubog človek. Učitelj, ne morem se potegovati za to, da bi bil odrešenik«.
»Tako praviš. Vendar nimaš prav. Bog je postal človek, da bi pomagal ljudem. Ljudje pa lahko pomagamo Bogu. Ob uri odrešitve se bodo dela pravičnih pridružila mojim delom. Tistih, ki so mrtvi že stoletja, tistih, ki živijo, in tistih, ki bodo živeli. Pridruži jim svoja dela. Tako lepo se je stopiti v brezmejno Dobroto, ji pridružiti tisto, kar lahko damo od svoje dobrote in reči: »Tudi jaz, o Oče, bom prispeval v dobro svojih bratov«. Ni večje ljubezni do Gospoda ali do brata – kot če človek ve, da umira v slavo Gospodovo in za večno odrešenje svojih bratov. Odrešiti se? To je malo. To je minimum svetosti: Lepo je odreševati. Se darovati za odreševanje. Naj bo ljubezen tolikšna, da se spremeni v žrtveno grmado, ki odrešuje. Takrat je ljubezen popolna. In svetost velikodušnega bo brezmejna.
Pepi
Ni komentarjev:
Objavite komentar