VALERIJINE VRSTICE Postni čas

Naši predniki so slovesno obhajali še tako neznaten praznik. Raje so opustili delo kakor pobožnost. »Ta svetnik se vrne le enkrat na leto, zato ga hočemo praznovati kot našega priprošnjika pri Bogu,« so rekli. Posta so se strogo držali in za nič na svetu ne bi jedli mesa v petek ali v postnem času. Ko je o polnoči s pustnega torka na pepelnično sredo zapel postni zvon, je bilo treba odstraniti vso hrano, ki je morda ostala od pustovanja. Če bi jedli meso pred veliko nočjo, bi to prineslo nesrečo. Zato so suho meso zalili z mastjo ali pa so ga zagrebli v žito v kašči, kjer je počakalo do pomladi. Krofe in potice so dali sušit in so jih pozneje namakali v mleko. Skrbno so pomili vse lonce, da ne bi kje ostala kakšna mastna sraga. Ves post so jedli zelo skromno, nekateri le kruh in vodo. Gostilne so zamrle, zabav ni bilo, godci so shranili svoje inštrumente, celo otroci so pospravili orglice. Tudi večerno fantovsko petje in vriskanje na vasi je bilo prepovedano. Fantom in dekletom, ki so kljub temu vasovali, so zaničljivo rekli kvatrniki. Kadilci so prenehali s kajenjem, ženske so si zavezale črne rute. Mnogi so hodili k maši tudi med tednom, doma pa molili žalostni del rožnega venca. Ponavljali so krščanski nauk, saj je bilo pred veliko nočjo spraševanje v cerkvi. Uvod v to obdobje je bila pepelnica, ko so verniki prišli v cerkev k pepeljenju. Z besedami »Prah si in v prah se povrneš,« jih je in jih še danes duhovnik spomni na njihovo minljivost. Ker so bili kmetje zelo povezani s svojim posestvom, so ponekod raztresli blagoslovljen pepel tudi po gospodarskih poslopjih. V postu se je spet začelo delo na polju, ki so ga kmetje blagoslovili, preden so zastavili prvo brazdo. Blagoslov so namenili tudi živini. 40 mučencev v začetku marca je napovedovalo vreme za sledečih 40 dni. Sv. Gregor prvi znanilec pomladi, ko se ptički ženijo, je opomnil gospodinje, da morajo pripraviti za delavce poleg treh glavnih obrokov še dopoldansko malico. O Jožefovem se pomlad zares začne. Tedaj je dan enako dolg kot noč. »Sveti Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen,« pravi pregovor. Na praznik Marijinega oznanjenja pa so verjeli, da pade na zemljo nebeški ogenj, ki prešine vsako zrno semena, da more kaliti in rasti. Njive, ki so bile posejane z ozimnim žitom, so pokropili z blagoslovljeno vodo. Rekli so :«Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.«

Valerija Ravbar