Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 10. marec 2021

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (3) Križ ponižanja (1)

Beseda ponižanje danes ni priljubljena in večina ljudi bi jo najraje črtala iz slovarja. Toda četudi bi jo črtali, bi resničnost ponižanja še vedno ostala. Ponižanja bodo obstajala, dokler bomo na svetu ljudje, saj smo ranjeni po izvirnem grehu in tako včasih ponižujemo drug drugega.

V današnji družbi se veliko govori o različnih pravicah, vsakdo se zelo zavzema za raznorazne pravice. Ljudje gredo tako daleč, da se bolj zavzemajo za pravice živali kot pa za človeka. Toda ali je prav, da tako zelo poudarjajo pravice, še posebej vsak svoje? Mislim, da to ni prav, saj se pravice zmeraj križajo. Moje pravice delajo krivico mojemu bližnjemu. To, kar imam jaz pravico narediti, lahko mojemu bližnjemu prizadene škodo ali ga poniža. Zato uzakonjena pravica ne bo nikoli naredila reda na svetu. Svet bi morala urejati in obvladovati ljubezen do bližnjega. Ta je zmeraj pravična, ker ne gleda na svoje, ampak na to, kar je bližnjega. Apostol Pavel jo tako lepo opiše: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« Ljubezen vedno ravna tako, da je prav za bližnjega in seveda ne gleda nase. Raje sama potrpi ali je prikrajšana, samo da bližnji ne trpi.

Kot sem že rekel, ponižanje danes ni priljubljeno, ljudje pa kljub temu veliko ponižujejo drug drugega. Še hujše pa je, ker nobeden ni pripravljen ponižanja sprejeti, ampak ga hoče vrniti vsaj v tolikšni meri, kot ga je prejel. Ponižanje v ljudeh zbudi maščevanje. Lahko bi rekli, da glede tega še pri mnogih ljudeh velja starozavezno pravilo zob za zob, oko za oko. Zaradi ponižanj se ljudje tožijo na sodiščih in tako povzročajo še večje sovraštvo med seboj.

Pravo nasprotje ponižanja je napuh. Prav napuh nam prigovarja, da se ne smemo pustiti tako zelo ponižati. Napuh šepeče, da ima vsak izmed nas svoje dostojanstvo, ki ne sme biti potlačeno. Toda potrebno je razlikovati med pravim dostojanstvom in med tistim, ki temelji na napuhu. Pravo dostojanstvo, ki ga imamo, izvira od Boga. Najdragocenejše dostojanstvo, ki ga imamo, je dostojanstvo Božjega otroštva. To nam daje pravico, da smo sodediči v nebeškem kraljestvu. Toda to dostojanstvo je utemeljeno na ljubezni in ni tako, da bi drugemu škodilo ali ga ponižalo. Je tudi resnično dostojanstvo, ki nam ga ne more nihče vzeti, in tudi nihče nas ne more toliko ponižati, da bi nam to dostojanstvo lahko vzel. Bog nam ga je popolnoma izročil, položil nam ga je v roke, zato ga lahko zapravimo le sami. Dostojanstvo Božjega otroštva nam lahko vzame samo greh, ki ga naredimo s svobodno odločitvijo. Greh pa je pravzaprav samoponižanje.

Drugače pa je z drugim, lažnim dostojanstvom. To je lahko utemeljeno na napuhu ali pa je sad lastne želje ali poželjivosti. Je škodljivo, ker človeku zamegljuje pogled in ni več sposoben sebe prav videti niti prav oceniti lastnega stanja. Napuh človeka zavaja, da sebe opravičuje in krivdo vali na druge. Na ta način v človeku raste dostojanstvo, ki ni pravo, ampak je zlagano. Resnično stanje je bistveno drugačno od tistega, ki ga vidimo v napuhu. Tak človek mora najprej spregledati in se spreobrniti k resnični poštenosti. Iz svojega življenja mora odpraviti vse, kar je lažno, in se okleniti samo resnice, ki je včasih tudi boleča. Resnica nam pove, kakšni v resnici smo, to pa nam mnogokrat ni všeč, saj bi bili radi drugačni. Še posebej je resnica boleča, kadar nas vodi do spoznanja naših slabosti, napak in grehov. To je neke vrste ponižanje, toda resnica nas vedno tudi osvobaja.

Vrača nam pravi pogled na lastno življenje in nam pokaže tako dobro kot tudi slabo. Ponižanje, ki nam pomaga spoznati lastne napake, je potrebno in koristno. Odpira nam oči, da smo ubogi in ne tako imenitni, kot si včasih domišljamo. Ponižanje nas postavi na trda tla, da začnemo razmišljati o svojem življenju, in nas nagovarja, da spremenimo tisto, kar nam povzroča grenkobo in bolečino. Ponižanje nas tudi vodi v ponižnost, to je v držo, ki nas odpira bogu in bližnjemu. Apostol Peter lepo pravi o ponižnosti: »Prav tako mlajši, podredite se starejšim. V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša.«

p. Branko Petauer

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar