Leto v Jožefovi šoli (2)

Češčenje svetnikov nam skozi celotno cerkveno leto daje dodatno spodbudo za rast naše vere. Odkrivanje in spoznavanje svetnika nam služi za oblikovanje našega življenja po njegovem zgledu. K češčenju pa spada tudi priporočanje k svetnikovi priprošnji. Te so dovolj zgovorne, če beremo zapise drugih svetnikov, ki so se priporočali sv. Jožefu, ki velja za svetnika pred vsemi drugimi svetniki.

Zaradi njegove globoke vere v Boga ga Cerkev časti in se mu priporoča v bogoslužju, ko 19. marca, njemu v čast, obhaja njegov god. To je praznik: sv. Jožef, Jezusov rednik in mož Device Marije. Sledovi češčenja sv. Jožefa so vidni pri nekaterih cerkvenih očetih že v 5. stoletju, vendar so njegov praznik začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju šele v 14. stoletju. Leta 1621 pa so ga vstavili še v rimski bogoslužni koledar.

Ime Jožef večkrat omenja Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Tudi v naših krajih je bilo v preteklosti veliko novorojenih dečkov in deklic z imenom Jožef ali Jožefa. Poznamo pa še vrsto izpeljank iz teh imen: Jožek, Jože, Jožica, Jožko, Pepi, Pepca, Jožefina, ... Imeti slavnega svetega Jožefa za krstnega zavetnika je privilegij. Danes je že redkost slišati pri krstu to ime. Upamo, da bo prišel čas, ko bodo matere in očetje spet klicali svoje otroke s tem imenom.

Češčenje sv. Jožefa in slovesno obhajanje njegovega godovnega praznika je živo tudi med slovenskimi verniki. To je razvidno iz številnih cerkva in kapelic, ki so njemu posvečene. Svoj prispevek k temu so dodali še slikarji, kiparji in drugi umetniki. Ker je sv. Jožef varuh Cerkve, ga toliko bolj moramo in smemo slovesno častiti.

V litanijah sv. Jožefa molimo: »Zavetnik umirajočih«, prosi za nas! Tako se spominjam dogodka ob odhodu v večnost matere mojega sodelavca. Veliko sva si zaupala tudi na delovnem mestu, čeprav takrat v podjetjih nismo smeli javno govoriti o Bogu. Njegova mati je bila velika častilka sv. Jožefa. Ko sem jo nekoč obiskal, mi je pokazala veliko sliko sv. Jožefa tesarja z detetom Jezusom, ki ji je veliko pomenila. Tedaj smo skupaj s sinom molili rožni venec. Drugo jutro mi je sodelavec sporočil, da se mati slabo počuti in da ga zato ne bo v službo. Poklicali so duhovnika, da ji podeli zakramente bolniškega maziljenja in sveto popotnico. Popoldne smo jo obiskali z mojo družino in ob njej vsi skupaj molili. Zdravnik je povedal, da ji srce popušča. Med molitvijo smo molili tudi rožni venec Božjega usmiljenja. Molitev smo zaključili z litanijami sv. Jožefa. Čeprav ni mogla moliti z nami pa je bila duhovno povezana. Dokaz so bile solze v očeh in za nekaj trenutkov nasmeh na obrazu. Kmalu po našem odhodu mi je sodelavec sporočil, da je mati s tem nasmehom na licu zaspala.

Takrat sem se spomnil na molitev svoje matere iz otroštva, kako je z nami v raznih stiskah in preizkušnjah molila, prosila Boga in Marijo. Vedno pa je končala s prošnjo k sv. Jožefu: Stoj nam ob strani, o sv. Jožef, vse dni našega življenja. Prosimo te, da vsakemu od nas izprosiš milost srečne smrti.

Jože Andrejek