MOLITEV POSVETITVE JMS (3) Da bi bil vedno bolj predan in zvest tvoj [Očetov] otrok

Spomnimo se prvega stavka molitve posvetitve JMS: »Večni Oče, v Svetem Duhu se hočem posvetiti in izročiti Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da bi bil vedno bolj predan in zvest tvoj otrok.«

Nebeški Oče ima v posebnem, naravnem pomenu samo enega Sina. To je Božji Sin, druga Božja oseba, Jezus Kristus. Bog je njegov Oče v edinstvenem pomenu. Če beremo evangelije, lahko spoznamo, kako prisrčen je bil Jezusov odnos do nebeškega Očeta, ki se je še posebej razodeval v njegovi molitvi. Njegova najkrajša in najprisrčnejša molitev je imela samo eno besedo: »Oče!«

Mi smo pri svetem krstu po Jezusu postali deležni njegovega Božjega sinovstva. Postali smo Božji posinovljenci, Božji otroci. Tudi v nas naj bi bilo nekaj tiste prisrčnosti do nebeškega Očeta, ki je Jezusa navdajala vse dni njegovega zemeljskega življenja in ga navdaja tudi zdaj, ko je poveličan v nebeški slavi.

Kako veličastna in tolažilna je misel: Za svojega očeta imamo samega nebeškega Očeta! Kdo je on, kdo smo mi! Kakšno dostojanstvo je nam, nevrednim, podaril naš nebeški Oče! Apostol Janez ves vesel vzklika: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo« (1 Jn 3,1). Bog Oče nas ljubi kot svoje otroke. Zelo smo mu pri srcu. Želi nam le dobro. Pričakuje, da mu ljubezen vračamo.

Ker smo Božji otroci, se svojemu nebeškemu Očetu lahko popolnoma prepustimo in mu popolnoma zaupamo. Ljubezen nebeškega Očeta do nas nas nagiba k hvaležni predanosti in zvestobi. V nekem smislu smo sprejeti v samo družinsko življenje, ki vlada med posameznimi Božjimi osebami v Sveti Trojici.

Če se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem posvetimo Jezusovemu presvetemu Srcu, če to posvetitev vedno znova obnavljamo in po njej živimo, nas bosta onadva vodila v Očetovo srce. To je največ, nekaj najčudovitejšega, kar moremo doseči.

Ker smo Božji otroci, smo bratje in sestre Jezusa Kristusa, smo bratje in sestre tudi med seboj. To dejstvo nas spodbuja k prenovljenim medsebojnim odnosom, ki jih vodi in usmerja Božja ljubezen. Takšni smo svojemu Očetu v nebesih najbolj všeč. Zato je Jezus tako naglašal medsebojno ljubezen med kristjani kot razpoznavno znamenje in je pri tem sebe postavil za zgled: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem jaz vas ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen"« (Jn 13,34s). »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12).

Tudi apostola Janez in Pavel zelo naglašata ljubezen med Jezusovimi učenci: »Ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj« (1 Jn 4,7s.11). »Živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 5,2).

p. Anton