Kako sta združljiva trpljenje in sreča? Trpljenje in smrt človek pogosto doživlja kot največji nesmisel in nepremagljivo oviro sreče. Misli, da bo z napredkom znanosti in tehnike odstranil vsako trpljenje ter prišel do sreče. Toda trpljenje in smrt sta neizprosno dejstvo tudi za tega človeka. Trpljenja z napredkom znanosti in tehnike ni manj, ampak celo več. Pojavlja se vedno novo trpljenje. Pomislimo na pandemijo novega koronavirusa. Človek je vedno manj sposoben, da sprejema trpljenje.
Kako je mogoče biti srečen kljub trpljenju, ki je več ali manj stalen človekov spremljevalec na zemlji?
Trpljenje, ki se ne da odpraviti, je treba zavestno sprejeti in ga vedno znova sprejemati. Če trpljenja, ki ga ne moremo odpraviti, z Božjo pomočjo ne sprejmemo, nas težave lahko zlomijo, nas naredijo nezadovoljne, zamorjene, brez poleta.
Na trpljenje moramo začeti gledati drugače. Tako kot je gledal nanj Kristus. Odkriti mu je treba višji smisel, smisel, ki presega ozke meje časa in prostora. Seveda kljub temu boli, a vedno manj.
Stvari naj dobijo mesto, ki jim gre. Če se nanje ne bomo navezovali, bomo manj trpeli. Notranje svobodnejši se bomo lahko globlje približali Bogu in duhovnim vrednotam. Tedaj bomo tudi svoje trpljenje lažje sprejeli in ga znali pridružiti Kristusovi odrešenjski daritvi.
Na trpljenje bomo gledali drugače in nas ne bo tako onesrečevalo, če bomo gledali nanj z vidika večnosti. Kaj je še tako veliko trpljenje tu na zemlji v primerjavi z večno srečo, ki nas čaka onstran groba?! Kaj je 50, 60, 80 let še tako neznosnega trpljenja v primerjavi z nebeško blaženostjo, kjer je milijarda let manj kakor kapljica v primerjavi z neizmernim oceanom sreče v Bogu?! Ko bi imeli stalno pred seboj neizmerni ocean blaženosti v Bogu, bi nas zemeljsko trpljenje ne prizadelo tako zelo, čeprav se nam zdi krivično in nas boli.
Marsikaj je zavito v skrivnost. Trpljenja pogosto ne razumemo. Če verujemo, da je Bog ljubezen, je ljubezen tudi takrat, ko dopušča trpljenje. Naša naloga je, da trpljenje spreminjamo v ljubezen. Če iz ljubezni trpimo za Boga in bližnjega, najbolje razodevamo, da je naša ljubezen iskrena in nesebična. Ni pomembno, da trpljenje razumemo, pomembno je, da ga sprejmemo, osmislimo in Bogu darujemo.
Na trpljenje ne smemo gledati kot na oviro in nasprotje sreče. Trpljenje je treba vračunati v srečo kot njeno sestavino in pot do nje. Kako? Samo v povezavi z ljubeznijo. Tako je bilo pri Jezusovem trpljenju. Trpljenje samo zase, če ni osmišljeno in vračunano v srečo, še ni vrednota. Ker je Kristus trpljenje in smrt sprejel iz ljubezni do Očeta in človeštva, je postalo tako zelo rodovitno. Z njim nas je odrešil.
Kdor svojega trpljenja ne vračuna v svojo srečo, ne more biti dalj časa srečen. S trpljenjem, ki se iz našega življenja ne da odstraniti, se je treba najprej sprijazniti kot z nujnim gostom, nato pa iz njega dobiti duhovno korist. Življenja ni brez trpljenja. Trpljenje ima za vernega človeka posebno vrednost in smisel. Za človeka mora postati vrednota. Tudi bolezen in smrt sta za kristjana smiselni. Če to uvidimo in zavestno sprejmemo, nam trpljenje ne bo ovira za srečo. Tedaj bo za nas veljalo, kakor pravi akademik Trstenjak v knjigi Po sledeh človeka: »Tudi cele gore trpljenja ne morejo človeka, ki je res srečen, narediti nesrečnega.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar