Pot smo nadaljevali še nekoliko bolj na jug. Namenjeni smo bili v mesto Puškin. Zakaj se imenuje po pisatelju Puškinu, ne vem. Mogoče je bil tam doma, ali je tam delal, pisal. Tudi v tem kraju je bilo veliko parkov, razkošnih drevoredov in večjih hiš. Lahko bi jim rekel celo palače. Sli smo naprej med drevesi in prišli do velikega in imenitnega dvorca.
Stavbe so bile imenitno prenovljene. Vse je bilo v modri in beli barvi, okrasje v obliki štukatur pa je bilo temno oker barve. Po velikem dvorišču je bil tudi pesek oker barve. Večji del pa je bila trava. Na robu trave je bila cela vrsta velikih žarometov, ki so ponoči osvetljevali dvorec. Ta dvorec je bil posvečen cesarici Katarini, zato ga tudi po njej imenujejo.
Nekaj časa smo potrpežljivo čakali. Začelo je deževati. Čakali smo na vogalu dvorišča. Bili smo v trenutku mokri. Škof Andrej me je vzel pod svoj dežnik. Precej premočeni smo prišli v vežo. Bilo je nekoliko bolj toplo kot zunaj, zato smo tisti, ki smo obogateni z očali, težko videli. Očala so se namreč čisto orosila. Toda kmalu smo se znašli. V nekem stranskem prostoru smo počakali in uredili obveznosti z vstopnicami. Ne vem več točno ali smo dobili posebnega vodiča ali nam je razlagala naša vodička, ki nas je ves čas spremljala. Dobili smo rjave papirnate copate, ki smo si jih morali obuti preko čevljev. Vse to je kazalo, da bomo hodili po dragocenih tlakih. Fotografiranje je bilo dovoljeno, toda brez bliskavice in brez stojala. To pomeni, da ne bo mogoče narediti dobre fotografije. Toda nekako se bom že znašel.
Povedli so nas na razkošno stopnišče. Tam smo čakali, da se je skupina pred nami vrnila z ene strani ogleda. Na stenah so bili mali pomoli, na njih pa razkošne vaze. Po stenah je bilo polno belih štukatur in veliko okrasja. Na stropu je bilo nekaj slik na platno.
Ko se je skupina pred nami vrnila, smo se pomaknili naprej. Prva dvorana, ki smo si jo ogledali, je bila razkošna jedilnica za manjšo druščino. Mislim, da je bilo sedem ali osem sedežev. Vse je bilo pripravljeno za slovesno pojedino. Prostor je bil razkošen in ves v zlatu. Vsi robovi na stenah in vse štukature so bile pozlačene. Na mizah dragoceno posodje, ob stenah pa zlati svečniki. V kotu čudovita lončena peč, za katero je bilo videti, kakor da je narejena iz dragocenega porcelana. Mogoče je celo bila.
Strop je bil razkošno okrašen s štukaturami, ki so bile okviri slik, ki so bile vanje vstavljene. Na zadnji steni je bilo nekaj oken. A to so bila le lažna okna, ki so bila narejena v steni. Namesto šip pa so bila v njih ogledala. Tudi to je bil eden izmed trikov, s katerim so umetno povečali prostor. Zdelo se ti je, da gledaš skozi okna, v resnici pa so bila le ogledala.
Naslednji prostor je bila velika dvorana čez vso širino stavbe. Bila je svetla, z okni na obeh straneh. V osnovi so bile bele stene, a vse so se bleščale v zlatu. Zidovi so bili polni lepih štukatur, ki so bile vse pozlačene, zato se je vse lesketalo v zlatu. Tudi tla so bila vrhunsko izdelana. Kombinacije različnih barv in razne figure, izdelane iz več vrst lesa.
Pogled v strop pa je razodeval še večje razkošje. Ves strop je bil ena sama slika na platno. Naslikana je bila iluzorna arhitektura, ki je prostor navidezno povišala vsaj za eno nadstropje. V vrhu navidezne arhitekture se je strop odpiral v nebo, kjer so bili razni prizori.
Počasi samo drsali v naših papirnatih prevlekah za čevlje. To je bila zanimiva domislica. Toda navadni čevlji najbrž ne poškodujejo tal. Posebej če so podplati iz mehke in voljne gume. No, oni že vedo, zakaj so tako ukrenili. Guma mogoče lahko pušča temne črte na tlaku. Mislim, da jih ni težko pobrisati, a najbrž je bolje, če jih sploh ni. Tlake veliko bolj poškodujejo ženski čevlji z visoko peto. Posebej tisti z ozko in trdo petico. To sem sam že videl, saj so bila tla tako uničena, kot bi jih natolkel z ošiljenim kladivom.
V veliki dvorani so nas zadržali tako dolgo, da si je skupina za nami ogledala prva dva prostora. Ko je bila vsa skupina že v polovici velike dvorane, so nas spustili naprej. Zanimivo, kako so uredili obhode turistov.
Ta velika dvorana je bila najbrž namenjena raznim večjim koncertom ali celo plesom. Dva velika klavirja sta bila še vedno v dvorani. Vmes med okni so bila nameščena velika ogledala. Tudi to je dajalo občutek, da je prostor večji, kot je v resnici. Najbrž je bilo tudi zanimivo gledati sebe med plesom. Vsak je lahko opazil, koliko lahkotnosti in elegance je v njegovih plesnih gibih. Da, znali so si carji opremljati prostore!
Eno takih ogledal je še mene zapeljalo, da sem skušal narediti en avtoportret. Toda ni bilo tako preprosto, kot se na prvi pogled zdi. Takoj, ko pogledaš skozi iskalo, zakriješ precejšen del obraza. Kar pa za portret ni ravno najbolje. Ko pa umakneš oko iz iskala, se sicer obraz bolje vidi, a s tem tvegaš, da fotografija mogoče ne bo tako pokončna kot bi morala biti. Naredil sem več poskusov in se potrudil, da je bil fotoaparat čim bolj pravilno pokončno postavljen. Za silo mi je uspelo. Toda ko gledam fotografijo, se mi zdi, da bi bilo to in ono še potrebno popraviti. Bom pa naslednjič bolj pazil, ko me bo spet popadla kakšna skušnjava pred ogledalom.
Na koncu sem spoznal, da jaz nisem bil edini nečimrnež, ki sem se ogledoval in fotografiral v ogledalu. Tudi nekateri bogoslovci so poskušali enako.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar