V
življenju pogosto ne živimo po Božji volji. Sebično se oklepamo drugih nagibov
in ti nas vodijo v zadolženost pred Bogom. To so naši grehi, ki nas ločujejo od
Boga. Greh je posledica človeške samovolje in premajhne poslušnosti Bogu. Tudi
te besede, ki jih je Jezus položil v očenaš, so znamenje Božje ljubezni do nas.
Vedel je, da smo slabotni in pogosto padamo. Bremena grehov in padcev nas
težijo, da postajamo še bolj slabotni. Potrebno je, da nam nekdo naša bremena
odvzame in nam dá novih moči za zvesto življenje. Bog nas razume in ve, da
velikokrat pademo iz slabosti. Nimamo jasnega spoznanja, kaj je prav in kaj ni.
Jezus je to pokazal v usmiljeni prošnji k Očetu, ko so ga križali. Tisti, ki so
ga mučili, so, človeško gledano, storili veliko zlo. Zaslužili bi kazen. Toda
Jezus je vedel, da je odpuščanje bolj zdravilno kot kazen. Prosil je Očeta, naj
jim odpusti, ker ne vedo, kaj delajo. Prav v tej prošnji odmeva Jezusova
prošnja Očetu za odpuščanje.
Naše
zadolženosti so lahko različne. Večje ali manjše, zavestne ali ne popolnoma
premišljene. Bog to razume in upošteva. Toda vse so naše. Tega, da bi človek
grešil, ni bilo v prvotnem Božjem načrtu s človekom. Bog je človeka ustvaril,
da bi bival v popolnem soglasju z njim. Nobenega strahu ni imel človek pred
Bogom. Bog ga je pogosto obiskoval in mu bogatil življenje. Človek se je Božjih
obiskov veselil. Toda greh, ki ga je naredil prvi človek, je ves Božji načrt
spremenil. V življenje je prišla sebičnost in človek je želel postati kakor
Bog. Vse druge ustvarjene stvari so postale za človeka zanimive in privlačne.
Pogosto si jih je želel prilastiti in gospodovati nad njimi. Boga se ni več
tako veselil. Nek strah se je prikradel v odnos do Boga. Človek tudi ni več
vedel, kaj je prav in kaj ne. Pred Bogom se je počutil nelagodno in strah ga je
bilo, da bi ga Bog ne kaznoval za greh. Bog je obljubil odpuščanje grehov.
Po
Jezusovem vstajenju je bilo odpuščanje grehov prvi dar, ki ga je Bog naklonil
človeštvu. Želel je, da se obljuba, ki jo je dal že v raju, čim prej uresniči.
Odpuščanje
ni tuj poseg v področje pravičnosti. Pravičnost je ena stopnja, odpuščanje pa
je nad njim. Če bi Bog bil samo pravičen, bi nas moral vse zavreči. Vsi ljudje
bi morali biti obsojeni, ker to po pravici zaslužimo. Toda Bog je več kot
pravičen. Jezus pravi, da ni prišel zato na svet, da bi ga obsodil, marveč
zveličal, rešil. Po poti pravičnosti ga ni mogoče rešiti, zato je moral izbrati
usmiljenje. Človek se mu je tako zasmilil, da mu je moral izkazati usmiljenje,
ker ga še vedno neskončno ljubi. Odpustil mu je grehe in jih odpušča vedno
znova. Ni dovolj, da enkrat odpusti, ker je človek slaboten. Ko so učenci
Jezusa vprašali, kolikokrat je treba odpustiti, jim ni rekel sedemkrat, temveč
sedemdesetkrat sedemkrat. To pomeni vedno.
To
je izraženo tudi v očenašu. Vedno, ko ga molimo, prosimo tudi za odpuščanje.
Očeta prosimo, naj nam odpušča vsak dan znova, vsak dan večkrat. Mogoče se te
prošnje navadimo in ne pomislimo dobro, kaj pomeni.
V
tej prošnji nas Jezus kliče k ponižnosti, da bi se svojih grehov zavedali in
zanje prosili odpuščanja. Bog se nas rad usmili, treba pa se je nagniti k njemu
in reči: Oče, odpusti! Jezus nam razodeva, kako usmiljeno srce ima nebeški Oče.
Očenaš molimo kristjani skoraj najbolj pogosto. Ali ne delamo nadlege Bogu, ko
ga dan in noč prosimo za odpuščanje. Pomisliti moramo, da tudi noč in dan
grešimo. Zato je potrebno tako pogosto prositi odpuščanja. Če to prošnjo
izrečemo vedno z iskrenim srcem in premišljeno, je neke vrste kesanje in
prošnja za usmiljenje. To so torej velike besede. Dobro se je zavedati njihove
veličine.
Biti
deležen odpuščanja pomeni, biti deležen ljubezni. Ko prejmeš ljubezen, te ta
kliče, da bi jo tudi sam izkazal. Zato prejeto odpuščanje kliče človeka, da bi
tudi sam odpuščal. Če Bog meni odpušča, sem tudi jaz dolžan odpuščati svojemu
bližnjemu. Takoj za prošnjo po odpuščanju izrečemo besede obljube, da bomo tudi
mi odpuščali svojim dolžnikom. V tej prošnji je čisto na kratko povzeta vsa
prilika o gospodarju, ki je služabniku odpustil ves njegov velikanski dolg. Ta
pa ni hotel odpustiti svojemu sodelavcu, ki mu je bil dolžan nekaj malega. V
priliki je Jezus rekel, da je bil gospodar zelo žalosten. S temi besedami nam
razodeva čuteče Očetovo srce, ki rado izkazuje usmiljenje in se žalosti, če
človek sam ni usmiljen s svojimi bližnjimi.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar