Hotel je videti Gospoda.

Ko je po 13. septembru 1917 Lucija rekla Frančišku, da oktobra pride tudi naš Gospod, se je silno razveselil:

»O, to je pa lepo! Doslej smo ga samo dvakrat videli in jaz ga imam tako rad.«

Mislil je na Marijino prikazanje v maju in juniju ter na luč, ki je izhajala iz Marijinih rok. V tej luči so otroci globoko doživeli Gospodovo navzočnost, zlasti Frančišek.

Papež sv. Janez Pavel II. je 13. maja leta 2000 v Fatimi – ko je Frančiška in Jacinto razglasil za blažena – v pridigi omenil prav to Frančiškovo doživetje in ga primerjal z Mojzesovim, ko se je ta srečal z Bogom v gorečem grmu:

»'Mi smo goreli v tisti luči in nismo zgoreli. Kakšen je Bog? Tega ni mogoče povedati! Tega res ni mogoče nikdar spraviti v besede, nikdar izraziti! To je ogenj, ki ne zgori.' Enak občutek je imel Mojzes, ko je videl Boga v gorečem grmu. Takrat je Bog govoril z njim in mu povedal, da je zaskrbljen zaradi suženjstva njegovega ljudstva. In odločil se je, da ga osvobodi z Mojzesovo pomočjo. Tisti, ki sprejemajo to navzočnost, postanejo prebivališče in posledično goreči grm Najvišjega.«

Tudi mi smo poklicani, da postanemo »prebivališče in posledično goreči grm Najvišjega«.

Frančišek je večkrat vprašal Lucijo:

»Je še veliko dni do trinajstega [oktobra]? Komaj čakam, da bom spet videl Gospoda.«

Po kratkem premisleku je rekel:

»Toda poslušaj! Ali bo še vedno tako žalosten? Zelo mi je hudo, da je tako žalosten! Darujem mu vse žrtve, ki jih morem narediti. Včasih ne bežim pred temi ljudmi [z različnimi vprašanji nadležnih obiskovalcev], da naredim žrtev.«

Po zadnjem Marijinem prikazanju 13. oktobra 1917 in po sončnem čudežu ter videnju Gospoda na nebu je rekel:

»Tako zelo sem se veselil, da bom videl našega Gospoda, toda še bolj mi je ugajal, ko sem ga gledal v tisti luči, v kateri smo bili tudi mi. Čez nekaj časa me bo naš Gospod vzel k sebi in potem ga bom vedno gledal.«

Iz teh Frančiškovih besed lahko sklepamo, da je pri prvem in drugem Marijinem prikazanju šlo pri njem za izredno mistično doživetje Gospodove navzočnosti, ki je niti ni mogel izraziti z besedami. Tako si je predstavljal nebesa, kjer bomo Boga »gledali takega, kakršen je« (1 Jn 3,2).