Ljubil je Božjo naravo.

Frančišek je bil vesel in živahen pastirček, ki ni poznal zadrege. Rad je imel naravo in ga je očaral zlasti sončni vzhod in zahod. Bil je pogumnejši od Jacinte in se je večkrat tudi razjezil ter nikoli ni bil strahopeten. Ni se bal sam ponoči hoditi po temi. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine. Kuščarje je nosil v hišo in se jih ni bal, kakor se jih je bal celo njegov oče.

V četrtem Spominu Lucija poroča, kako se je Frančišek z obema deklicama hodil igrat na dvorišče. Sonce so imenovali »svetilka našega Gospoda«, luno »svetilka naše Gospe«, zvezde pa »svetilke angelov«. Zvečer so čakali, da naša Gospa in angeli prižgejo svoje luči. Vsi trije so jih navdušeno šteli. Vendar Frančiška ni nič tako očaralo kakor lep sončni vzhod ali zahod. Dokler je mogel videti še edini sončni žarek, ni pogledoval za svetilkami angelov, če že gorijo.

»Nobena svetilka ni tako lepa kot svetilka našega Gospoda,« je po navadi govoril Jacinti, ki je imela raje svetilko naše Gospe, ker ne slepi oči, kot je večkrat rekla.

Frančišek je imel zelo rad ptice in ni dovolil, da bi jim kdo praznil gnezda. Ptiče je hranil tako, da jim je na vrhu skal zdrobil nekaj kruha, ki ga je imel za malico. Potem se je umaknil in jih vabil, naj pridejo jest. Ni dovolil, da bi se kdo približal in jih splašil.

Govoril jim je:

»Revčki, zelo ste lačni. Pridite, pridite jest!«

Res so ptiči prileteli v velikih jatah, Frančišek pa jih je ves vesel gledal, kako so s polnimi golšami odleteli nazaj na drevesa in tam veselo žvrgoleli. Spretno jih je posnemal in se vključil v njihov zbor.

Ko so naši pastirčki nekega dne srečali dečka, ki je nosil ujetega ptiča, mu je Frančišek, poln sočutja, obljubil 2 vintena, če ptiča izpusti. Deček je hotel najprej denar, zato je Frančišek stekel domov po denar. Ko je ptič zletel, je Frančišek od veselja ploskal z rokami in mu klical:

»Pazi nase! Ne daj se več ujeti!«

Za premislek ob koncu: Srečali smo se s Frančiškovo svetostjo v navadnih življenjskih razmerah. Kot pastirček se je mnogo bolj kot njegovi vrstniki odlikoval v veri, upanju in ljubezni do Boga, do vsakega človeka in do Božje narave. Živel je krepostno na junaški način, seveda ob izdatni podpori Božje milosti. Lahko je naš zgled in priprošnjik pri Bogu in Materi Mariji.

p. Anton