Marija bo prišla

Malka se je primožila k Vovku iz Metnaja. Miklavž je bil vdovec, pa tudi Malka ni bila več mlada. Nič otrok nista imela. Ko je Miklavž umrl, je ona dosti hodila po vasi, malo je pomagala, malo klepetala, pa ji je minil čas. Ko smo lan tolkli, med drugo svetovno vojno je bilo, je tudi prišla. Snopiči so bili zloženi na leseni kobili tam pri kozolcu. Ata in mama sta mlatila tam na podu, prej sta zamašila vse špranje, pa starejši sestri Micka in Pepca sta jima pomagali. Mlajše tri: Malka, jaz in Marjetka smo snopiče nosile na pod, pa Vovkova Malka je bila z nami. Na lepem je obstala, se zagledala proti Bajerjem, naravnost v sonce je gledala. »Glejte punce, glejte, ali vidite Marijo?« Pa smo še me gledale v sonce. Res smo videle velik rumen krog, Marije ravno pa ne.« Glejte, punce, kako je lepa, z zlatim plaščem ogrnjena, zdaj bo kmalu konec vojne. Povedano je bilo: Ko se bo Marija prikazala, bo vojne konec.«. Me smo gledale v sonce, da so nas zares oči bolele, res je bila čudna tista svetloba, pa smo pozabile snope nosit, da so ata začeli vpiti na nas. Pa so rekli naša stara mati, Urška jim je bilo ime, so bili iz višenjske Dobrave doma: »Malka meša otroke, da ne delajo, pa še oči si bodo pokvarile. Napodi jo domov.« Malka je pa kar stala tam in pela. »Marija bo prišla, prižgala bo luč, nam bo svetila celo nuč.«

No, vojne je bilo potlej drugo pomlad res konec.

Povedala Vera Ceglar iz Velikega Črnela, rojena 1934.