Ljubil je skritega Jezusa.

Lucija je v četrtem Spominu opisala nekaj značilnih dogodkov, ki dobro razodevajo, kakšen je bil Frančišek. Ko je iz Aljustrela [alžustréĺa], svojega rojstnega kraja in doma, šel z Lucijo v Fatimo v šolo, ji je včasih med potjo rekel:

»Glej, ti pojdi v šolo, jaz pa ostanem tukaj v cerkvi pri skritem Jezusu. Ne splača se več, da bi se učil brati, saj grem kmalu v nebesa. Ko se boš vračala iz šole, me pokliči.«

Dve misli nas navdajata ob tem Frančiškovem dejanju. Najprej ga občudujemo, da je lahko tako dolgo vztrajal v cerkvi pri »skritem Jezusu«. Poleg tega pa se nam zdi to dejanje nenavadno in napačno. Vendar je treba vedeti, da takrat obiskovanje šole ni bilo obvezno, kakor je danes.

Prav tam Lucija poroča: »Ko sem nekega dne odhajala od doma, sem srečala svojo sestro Terezijo, ki se je pred kratkim poročila v Lombo. Prišla je na prošnjo neke žene iz sosednje vasi, ki so ji zaprli sina. Ne spomnim se, kakšnega hudodelstva so ga obtožili. Če ne bo dokazal svoje nedolžnosti, bo izgnan ali vsaj obsojen na veliko let zapora. V imenu uboge žene, ki ji je hotela pomagati, me je sestra goreče prosila, naj dosežem to milost od naše Gospe.

Ko sem prejela naročilo, sem odšla v šolo in po poti sem svojima bratrancema povedala, kaj se je zgodilo. Ko smo prišli v Fatimo, mi Frančišek reče:

'Glej, medtem ko greš v šolo, bom jaz ostal pri skritem Jezusu in ga bom prosil za to milost.'

Po vrnitvi iz šole sem ga šla poklicat in ga vprašala:

'Si prosil našega Gospoda za tisto milost?'

'Sem. Povej svoji sestri Tereziji, da se fant čez nekaj dni vrne domov.'

In res je bil ubogi fant čez nekaj dni že doma in trinajstega se je z vso družino prišel zahvalit naši Gospe za prejeto milost.«

Nekega dne je Frančišek hodil zelo počasi. Lucija ga je vprašala:

»Kaj ti je? Videti je, kot da ne moreš hoditi.«

»Zelo me boli glava in zdi se mi, da bom padel.«

»Pa ne hodi, ostani doma.«

»Ne morem ostati doma! Raje bom v cerkvi pri skritem Jezusu, medtem ko boš ti v šoli.«

Ko je bil bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil:

»Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.«

Kakšna vera in kakšna ljubezen se razodevata v teh besedah malega fantiča!

Lucija je nekoč prišla do Martove hiše v družbi šolarjev obiskat bolnega Frančiška in Jacinto. Frančišek jo je opozoril:

»Ne hodi z njimi, lahko bi se naučila grešiti. Po šoli obišči skritega Jezusa in potem pridi sama nazaj.«

Frančišek je Luciji »pripovedoval o skupini, ki ga je v bolezni obiskala. 'Bila je tudi neka žena iz Alqueidãa, ki je hotela, da molimo za ozdravljenje nekega bolnika in spreobrnjenje nekega grešnika. Za to žensko bom molil jaz, vidve pa molita za druge, ki jih je zelo veliko.'

Ta ženska se je vrnila kmalu po Frančiškovi smrti. Prosila me je, naj ji pokažem, kje je njegov grob, ker se je hotela zahvaliti za obe milosti, za kateri je takrat prosila.«