Ljubil je vsakega človeka.

Rad je pomagal pomoči potrebnim. Neka starka, ki so ji rekli teta Maria Carreira [márja karéjra], je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in segnal skupaj razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.

Lucija je o Frančišku zapisala tudi tale dogodek:

»Nekega dne je v Frančiškovo sobo vstopila neka ženska iz kraja Casa Velha [káza vélja], imenovala se je Marijana. Bila je zelo žalostna, ker je njen mož napodil sina od hiše. Prosila je za milost sprave med očetom in sinom. Frančišek ji je odgovoril:

‘Bodite mirni! Kmalu bom šel v nebesa, in ko bom prišel tja, bom našo Gospo prosil za to milost.’

Ne spomnim se več natančno, po koliko dneh je šel v nebesa, spomnim pa se, da je popoldne na dan Frančiškove smrti sin tiste ženske očeta slednjič prosil za odpuščanje. Ko ga je sin prosil prvič, ga je oče zavrnil, ker sin ni hotel sprejeti njegovih pogojev. Zdaj je sin privolil v vse, kar je oče zahteval, in mir se je vrnil v tisto hišo.«