Pastirček Frančišek je globoko doživljal Božjo navzočnost.

Pastirčki so pri prikazovanjih poleg angelove in Marijine navzočnosti globoko doživljali tudi Božjo navzočnost. To velja še posebej za Frančiška. Pri tretjem prikazanju angela so pastirčki navzočnost nadnaravnega še veliko bolj občutili kakor pri prejšnjih dveh. Frančišek si več dni ni upal govoriti. Pozneje je rekel:

»Zelo rad vidim angela. Najhuje pa je, da potem nič ne moremo. Jaz še hoditi nisem mogel, ne vem, kaj mi je bilo.«

Tisti dan po tretjem angelovem prikazanju so bili tako iz sebe, da je šele Frančišek opazil, da se je že zvečerilo in da je treba ovce odgnati domov. Po več dneh so se zopet lahko normalno pogovarjali, zlasti o prejetem mističnem svetem obhajilu. Tedaj je osemletni Frančišek rekel Luciji:

»Angel ti je dal sveto obhajilo, kaj pa je dal meni in Jacinti?«

'Tudi sveto obhajilo,' je odgovorila Lucija v neizrekljivi sreči. 'Nisi videl, da je kri kapljala od hostije?'

»Čutil sem, da je bil Bog v meni, pa nisem vedel, kako.«

Potem je pokleknil, sklonil glavo k tlom in ostal tako dolgo časa s svojo sestrico in ponavljal angelovo molitev 'Presveta Trojica …'

Za rast pastirčkov v veri, upanju in ljubezni je bilo odločilno nadnaravno razpoloženje in moč, ki jih je obdajala med prikazovanji angela in po njih. V svoji notranjosti so občutili mir in srečo, ki sta njihove duše popolnoma naravnala na Boga