Kreposti

Zvezde svetijo ponoči, podnevi pa se skrivajo; tako se prava krepost v ugodnih razmerah navadno ne pokaže, izkaže pa se v neugodnih razmerah.

Kaj pa tista duša, ki lahko nudi Bogu prostrana sprehajališča, da na njih lahko dovrši delo svojega veličastva?

Nikakor ni zapletena v posvetna opravila ter časne skrbi, ni predana ne trebuhu ne nečistosti, se ne ozira radovedno okoli sebe in ne želi vladati in ne hrepeni po gospodovanju. Prvi pogoj, če hoče duša postati nebo in Božje bivališče, je, da je rešena teh strasti. Kako bi sicer imela čas za Boga in kako bi ga mogla spoznavati?

Prav tako se ne sme niti malo vdajati sovraštvu, nevoščljivosti ali mržnji, zakaj, ker v »hudobno dušo modrost ne prihaja« (Mdr 1,4). Torej mora rasti in se širiti, da bi bila sposobna sprejeti Boga.