Zjutraj me je prebudilo boječe sonce, ki se je skrivalo za oblaki. Tu in tam mu je uspelo poslati kak žarek skozi oblake.
Bil sem nekoliko otožen. Tako hitro je konec tega našega popotovanja! No, saj štiri dni sploh ni veliko, zato je moralo hitro miniti.
Opravil sem jutranja opravila. Pa ni bilo nič kaj prijetno. Spet me je močno bolelo v križu. Toda upal sem, da bo nehalo. Tako je bilo vsako jutro. Vse, kar sem imel na postelji, sem zložil v kovček. Zdelo se mi je, da ničesar nisem pozabil. Saj ni bilo veliko. Moje babuške pa sem dal v nahrbtnik, saj bom lahko bolje pazil nanje. Kovčke pogosto tako grdo premetavajo, da je skoraj čudež, če kaj ostane celo.
Vzel sem si dovolj časa, da sem lahko v miru zmolil jutranji del brevirja. Potem pa sem počasi šel v cerkev k maši. Sestra, ki nam je pripravila oltar in odklenila cerkev, se nas je že navadila. Bila je zelo zgodnja in urejena. Vse nam je lepo pripravila. Cerkev je odprla tako zgodaj, da so nekateri sobratje molili brevir kar cerkvi.
Sledila je še zadnja sveta maša v Rusiji. Da, bilo je lepo. Ko smo se pripravljali na odhod nisem imel nobene predstave, kako bo vse potekalo. Sedaj, ko končujemo, imam v spominu nekaj podob, kakšen videz ima mesto. Vesel sem bil, da imajo katoliški verniki tudi spodobne bogoslužne prostore in da jih celo prenavljajo. Seveda so v veliki manjšini. Toda ne boj se, mala čreda, je pogosto poudaril papež Janez Pavel drugi.
Silvo nam je naročil, naj se po maši čim prej spravimo na zajtrk. To smo tudi naredili. Spet smo šli v tisti mali lokal nasproti cerkve vojaške mornarice. Kar navadili smo se že na tak način zajtrkovanja. Bilo je poceni in okusno. Tudi gospe, ki so tam delale, so se že navadile na nas. Naučili smo se sporazumevati. Dobili smo vse, kar smo želeli. Bilo je pač potrebno govoriti tudi z rokami in pokazati s prsti: To in to bi rad in toliko kosov.
Po zajtrku smo prinesli s seboj že vso prtljago, tudi ključe smo že oddali. Pred bogoslovje nas je prišel iskat avtobus. Naložili smo vso prtljago in se odpeljali v bližino cerkve na preliti krvi. Tam smo še malo obiskali stojnice in še kaj malega nakupili. Dejali smo, da je treba zapraviti še zadnje rublje. Preiskali smo vse žepe in nabrali ves drobiž, ki je bil razsejan po raznih žepih. Ni bilo veliko, kar mi je ostalo. Bilo je približno za pol babuške. S gospo na stojnici sva se dogovorila, da bom drugo polovico plačal v evrih. Na koncu sva bila oba zadovoljna. Tako je storil tudi škof Glavan. Pobrskal je po žepih in nabral vse, kar je našel, dodal še nekaj v evrih in kupil babuško.
Od tam nas je vodička peljala do nekega stranskega kanala. Ob privezu nas je že čakala ladjica. Ni bila ravno lepa. Najbrž jo je najela za male denarje. Toda če nas bo peljala po mestu, bo kar dobro.
Vkrcali smo se. Dva mlada možakarja sta bila za posadko. Pognala sta v tek svojo barkačo in zapluli smo po kanalu. Mostovi so bili tako nizki, da bi malo višji človek lahko z glavo butnil ob most. Toda to nas ni motilo. Bili smo veseli, da si bomo tudi z vode malo ogledali mesto.
Po stranskih kanalih smo dospeli v Veliko Nevo. Bilo je precej prometa. Nekje sredi vožnje je naša barkača začela čudno ropotati. Eden od možakarjev je prišel na krov in odmaknil stole, na katerih smo sedeli. Potem je odprl velik pokrov v tleh in nekaj gledal noter v drobovje. Ni mu bilo jasno, kaj je narobe. Smrdelo je po nafti. Kmalu je spet zaprl in počasi smo odškripali naprej. Mislil sem si, no saj bo šlo. Pa je šlo za silo.
Peljali smo se mimo Zajčjega otoka, kjer smo pred dnevi obiskali kraljeve grobnice. Pogled ni bil nič kaj romantičen. Proti zahodu je še bilo delno jasno. Na vzhodu pa je bilo malo več oblakov. Ravno toliko so zakrivali sonce, da je bilo težko fotografirati v tisto smer.
Dospeli smo do velikega mostu čez Nevo. To je tisti, ki ga enkrat na dan dvignejo, da gredo velike ladje naprej. Peljali smo se še nekoliko naprej, potem pa je začel obračati. No, naša vožnja je bila prav kratka. Predstavljal sem si malo več. Upal sem, da bo vse v redu delovalo, da se bomo lahko vrnili.
Nekako vzporedno z Izakijevsko katedralo smo obrnili. Videl sem tisti znani spomenik nekega carja. Ne vem, ravno kateri je. A najdeš ga na mnogih razglednicah. Skušal sem ga fotografirati, a je bil za moj objektiv nekoliko predaleč. Pa še sonce mi je sijalo nasproti.
Nazaj smo se vozili ob Ermitažu. Šele iz reke se je videlo, kako obsežna zadeva je to. So si pa ruski carji res privoščili razkošen zimski dvorec. Sami so uživali v njem in še vse tiste, ki so jih tam sprejeli na obiske, so počastili in navdušili. Svojim rojakom pa so zapustili neprecenljivo kulturno in umetniško dediščino.
Ko smo zavili v stranski kanal, se je pa začelo. Naša barkača se je ustavila. Nekaj je še ropotala, a naprej smo drseli le zaradi zaleta, ki smo ga imeli. Nazadnje pa se je čisto ustavila. Čudno se mi je zdelo, toda veliko se nisem brigal, saj so nas morali pripeljati nazaj na začetno točko. Le čas nam je brez pomena hitel. Lahko bi ga bolj koristno uporabili, kot pa s čakanjem na pokvarjeni barkači.
Še sam ne vem, kako smo le prilezli do nekega pomola. Tam so nas izkrcali. Najprej mi ni bilo čisto jasno, kje so nas pustili. Po nekaj korakih pa sem opazil, da smo izstopili na kar pravem kraju. Pred nami je bila cerkev na preliti krvi. Pred njo pa nekaj svatov s poročnim parom. Imeli so s seboj fotografa, ki pa je bil nekoliko neokreten za moje pojme. Sam ne vem, zakaj sem tak do drugih fotografov. Toda, ko jih gledam, me kar jeza popade, saj vidim, kaj vse bi lahko naredili, če bi imeli oči dovolj odprte. Zato sem se kar pomešal med svate in začel še sam fotografirati. Ženin se je potrudil, da je nevesto vzel v naročje in jo nesel po ulici. Zgleda, da je tam to navada. Toda imel je srečo, da je bila vitke postave. Malo težje bi jo bilo nositi, ko bi bila nekoliko bolj obložena z kilogrami. Toda mladi ljudje zmorejo vse, posebej še zaljubljeni. Seveda pri poroki ni smel manjkati tisti dolgi avto. Lep bel je čakal na trgu pred cerkvijo.
Cerkev z lepimi in pisanimi čebulastimi zvoniki je bila spet privlačna. Naredil sem nekaj posnetkov, saj za več ni bilo časa. Avtobus nas je že čakal za cerkvijo. Imeli smo še nekaj programa, zato smo morali nekoliko pohiteti. Prav zadnjo minuto prisopihati na letališče pa tudi ni najbolje.
Kje smo se vozili, se ne bi mogel spomniti. Na neki dokaj široki ulici so nas odložili in gospa nas je vodila naprej. Šli smo po nekaj ulicah. Naključno sem videl, da smo šli mimo Puškinovega muzeja. Na ulici je bila velika tabla, ki je označevala stavbo. Vsega nisem mogel brati, zakaj bil je ravno v tisti hiši njegov muzej. Mogoče je tam kaj napisal, ali tam nekaj časa živel.
Zavili smo v drugo ulico. Tam so nas pričakali pred neko stavbo in nas pozdravili. Popeljali so nas v notranjost, ki je bila zelo čedno urejena. Že takoj v pritličju smo sedli v lepó pripravljeno obednico. To je bilo torej poslovilno kosilo. Rekli so, da nam ga podarja agencija. Toda najbrž smo ga sami plačali. Z nami je bila še lastnica agencije ter še nekaj oseb.
Zasedli smo prostore in zmolili. Takoj so nam servirali z neke vrste zelenjavo. Ne vem točno, kaj je bilo. Bilo je rumeno oranžno in naribano. Na prvi pogled mi ni delovalo preveč privlačno. Toda potrudil sem se in pojedel. Okusa ni bilo izrazitega. Mogoče so bile kakšne naribane bučke s kakšnimi začimbami in omako. Pojedel sem, a bilo je zadosti. Za še eno porcijo se gotovo ne bi potegoval. Potem so nas postregli z vinom in sokovi. Postrežba je bila razkošna in imel sem občutek, da so nas povabili v malo boljšo hišo. Mogoče je bil to kakšen hotel ali kaj podobnega.
Sledila so ostala jedila, ki so bila zanimivega okusa. Bilo je seveda drugače kot doma, a kljub temu zanimivo. Ni bilo kakšnih posebnih novih okusov, le nekoliko drugače, kot smo vajeni.
Na koncu je bila še sladica. Po sladici pa so nas slovesno pozdravili in nam zaželeli srečno vrnitev. Dodali so, naj se še kdaj vrnemo. Silvu so podarili koledar s fotografijami iz Sankt Peterburga. Škoda, ker sem pustil fotoaparat v avtobusu. Lahko bi naredil še kakšen posnetek več za spomin. Pa še skrbelo me je, ali ga bom še našel, ko se bomo vrnili nazaj na avtobus.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar