Kako lep si svojim angelom, Gospod Jezus, v Božji podobi, v svoji Božji naravi, v svetem sijaju rojen pred zgodnjo Danico, odsvit in odsev Očetovega bistva, večen in nepokvarjen sij večnega življenja! Moj Gospod, kako lep si prav pod tem vidikom svoje slave!
Ko pa si se izničil, ko si odložil svojo naravno neminljivo svetlobo, mi je tvoja dobrota še bolj zablestela, tvoja ljubezen še bolj zasijala in tvoja milost še bolj zažarela. Kakor svetla zvezda si vzšel iz Jakoba, kakor jasna mladika si pognal iz Jesejeve korenike, kakor prijetna luč si me obiskal v moji temi – Vzhajajoči z višave! Kako so celo nebeške moči strmele nad tvojo krasoto, ko si bil spočet od Svetega Duha, ko si se rodil iz Device, ko si brezmadežno živel, ko si lepo učil, ko si delal znamenite čudeže in se razodeval s svojimi zakramenti!
Kako si potem, Sonce pravice, po svojem zatonu bleščeč vstal iz osrčja zemlje. In kako si se končno, krasen v svoji obleki, kot Kralj veličastva, vrnil v nebeške višave !
Kako ne bi za vse to moje kosti rekle: »Gospod, kdo ti je enak« (Ps 34,10), (št. 45,9).
sv. Bernard, Govori o Visoki pesmi
Ni komentarjev:
Objavite komentar