Od 13. maja 1967 do 13. maja 1968 so v Fatimi praznovali Marijino leto v spomin 50 letnice, odkar se je Marija prikazala trem otrokom v Irijski globeli blizu Fatime. Prvo obvestilo o možnosti romanja v Fatimo je jeseni objavil časopis Družina. Med verniki je vzbudilo veliko zanimanje. Očitno se je pri nas do leta 1968 marsikaj spremenilo in ljudje so si že malce bolj upali javno pokazati versko prepričanje. Za romanje se je odločilo okoli tisoč Slovencev. Posamezniki so že prej, celo še pred vojno, obiskovali Fatimo, to pa je bilo prvo skupinsko slovensko oziroma jugoslovansko romanje v Fatimo.
Prva skupina je odpotovala iz Ljubljane v petek, 8.marca. Pravzaprav je poletela. Na letalu je bilo 86 romarjev, od tega 18 duhovnikov s škofom dr. Pogačnikom na čelu. Od Lizbone do Fatime so pot nadaljevali z avtobusom. Ravno takrat je bilo v Fatimi veliko zborovanje bolnikov in bolniškega osebja z vsega sveta. Naši ljudje so bili prevzeti od množice romarjev in njihove pobožnosti.
Naslednja skupina se je odpeljala na veliki ponedeljek, 16. Aprila, s petimi avtobusi. Ti so obiskali najprej Lurd. Na nekatere je napravil večji vtis kot pozneje Fatima. Toda večina se je strinjala: »Bolj kot Lurd daje Fatima videz spokornosti. Irijska globel je danes spremenjena v skledast trg, kjer stoji na dnu kapelica prikazovanj. Trg se začenja z mogočim kriem. Nekateri razumejo govorico križa in se vržejo na tla, potem pa se med molitvijo rožnega venca počasi po kolenih približujejo kapelici prikazovanja.«
Koliko generacij ljudi iz vseh slovenskih krajev je bilo tu! Mož, ki se je prišel zahvalit, ker je preživel Soško fronto, in mati, ki je molila za spreobrnjenje svojih otrok. Da ne omenjamo bolnikov, ki so prišli k Mariji prosit za zdravje, in vseh tistih, ki so ji samo prišli potožit svoje gorje ali se ji zahvalit za izkazano milost.
»Ko sem se zazrla v belo fatimsko gospo, se mi je zazdelo, da njene ustnice šepetajo: Molimo za tiste, ki ne znajo ali nočejo več moliti, ljubimo za tiste, ki ne ljubijo, in zaupajmo namesto onih, ki ne upajo več. Svoje žrtve in trpljenje darujmo Bogu v zadoščenje za spreobrnjenje grešnikov.«
To pomlad so Slovenci v Fatimi veliko molili, pa tudi občudovali pobožnost in zaupanje ljudi, ki so se z vsega sveta prišli poklonit Mariji.
»Polni globokih vtisov in doživetij smo zapustili kraj, ki ga je Marija imela za vrednega, da ga obišče in nam v stoletju tehnike, nevere, vojne, blaznosti in spolne razbrzdanosti prikliče v spomin resnico o križu in pokori.«
Druge skupine naših romarjev so se zvrstile v času do 10. maja. V dneh po beli nedelji je bilo v Fatimi več kot 300 Slovencev hkrati.
Prim. Družina 1968, št. 10, str. 6; Misli 1968, št. 12, str. 254
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar