Jezus je velikokrat vabil in klical k prostovoljnemu uboštvu. Jezus je rekel mladeniču: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Jezus pa je rekel svojim učencem: »Resnično, povem vam: Bogataš bo težko prišel v nebeško kraljestvo.« Tisti, ki je bil pripravljen zapustiti imetje, je postal dvakratno bogat. Imel je zaklad v nebesih, ker je dal ubogim in jim izkazal ljubezen. Razdano imetje ga je osvobodilo in postal je prost za Boga. Bog sam je postal njegovo bogastvo. Človek šele z odločitvijo, da bo živel uboštvo, resnično obogati. To je bogastvo, ki ne mine in ga nihče ne more ukrasti – je zaklad v nebesih.
Uboštvo človeku pomaga, da ima pravi odnos do vseh stvari. Zaveda se, da ima imetje zato, da bi z njim delal dobro. Koliko dobrega lahko naredi človek, ki s svojim imetjem zna osrečevati pomoči potrebne! Uboštvo človeka uči spoštovati materialne dobrine in z njimi modro ravnati, a ne biti nanje navezan. Zaveda se, da je vse iz Božje roke. Tudi vse materialne dobrine so Božji dar, ki nam je podarjen, da z njim naredimo nekaj dobrega. Pomagajo nam, da naša ljubezen lahko postane bolj dejavna. Uboštvo nas tudi uči, da materialne stvari same po sebi niso slabe. Opozarja nas, da imetja ne smemo pojmovati tako, kot so ga pojmovale razne sekte v zgodovini Cerkve, ki so učile, da so imetje in materialne dobrine hudičevo delo. Nikakor ne! Imetje je samo po sebi dobro, samo moj odnos do imetja je lahko napačen ali pravilen. Samo človek sam lahko doživlja imetje kot dobro ali pa kot zasužnjujoče. Človekov odnos do materialnih stvari le-te naredi slabe ali dobre.
V evangelijih Jezus večkrat kliče k uboštvu zaradi nebeškega kraljestva. A vsi poklicani se niso bili sposobni odzvati. Njihovo srce je bilo premalo svobodno. Ljubezen do Boga je bila prešibka in ni zmogla korenite odpovedi. Redovnike in redovnice Bog še posebej kliče k uboštvu. Hoče jih osrečiti bolj kot druge ljudi. Že samo tak klic je znamenje posebne Božje ljubezni. Vsak, ki je poklican, bi smel po pravici reči: Bog me ima posebej rad in mi več zaupa. Hoče me rešiti za svobodo in nenavezanost. Zato je eden od evangeljskih svetov tudi uboštvo, to pa je seveda prostovoljno. Človek, ki začuti tak klic, razume, da je ljubiti Boga z vsem srcem in vso močjo več kot vse drugo. Ko človek zapusti vse in se vsemu odpove, postane vedno bolj prost za Boga. Taka odločitev seveda ne vodi v brezbrižno življenje, češ, bodo že drugi skrbeli zame. Nikakor, taka odločitev vodi v skrajno odgovorno življenje. Bog poklicanemu več zaupa, zato od njega tudi več pričakuje. V uboštvu je treba sodelovati z milostmi, ki so nam podarjene, in živeti tako, da bodo te milosti v nas obrodile sadove.
Uboštvo za redovnika ni kazen, ampak dar, ki nam ga podarja sam Bog. Zato ne smemo biti nesrečni, če ne moremo imeti premoženja ali z njim upravljati. V svojem življenju posnemamo ubogega Jezusa, saj tudi on ni imel ničesar. Jezus je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Ta nič za človeka ni nesreča, ampak sreča, ker je z uboštvom prejel mnogo več. Ko sprejme uboštvo, se redovnik odloči, da bo vse svoje življenje položil v Božje roke, da bo iskal samo njegovo voljo in živel v njegovi ljubezni. Tisto malo, kar potrebuje za življenje, pa bo prejemal iz Božje roke. Redovnikovo glavno in pravzaprav edino bogastvo mora postati Bog.
Uboštvo postavlja redovnika v harmonijo z vsem stvarstvom. Zaveda se, da vse prihaja od Boga, zato zna biti do vsega okolja spoštljiv in v vsem gledati delo Božje stvariteljske roke. Povsod lahko vidi delo Božje ljubezni. Tudi najbolj skromne stvari, ki jih uporablja, ga navdajajo z veseljem in čutom hvaležnosti. Hrana, ki jo danes mnogi uživajo kot samoumevno in brez hvaležnosti, vodi redovnika v hvaležnost in ljubezen do Boga. Hkrati mu prebuja tudi čut usmiljenja in se spominja tistih, ki so lačni. Sposoben je deliti, ker se zaveda, da je naš vsakdanji kruh naš in ne moj.
Uboštvo človeka usmerja v onstranstvo. V stiku z materialnimi dobrinami in naravo človek doživlja Božjo lepoto. Na vsakem koraku se lahko čudi, kako čudovito Bog skrbi za vse, tudi za majhne in minljive stvari. »Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni! Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« Vsa lepota, ki nas obdaja, je vendar razodetje Božje lepote in slave. Kako čudovit je šele on, če že njegova dela krasi takšna lepota! Uboštvo nas odpira za pristno veselje nad stvarstvom in nas opozarja, da je Božje delo in ne naša lastnina. Ker nam uboštvo govori o minljivosti imetja, nas vodi do spoznanja, da moramo svoja srca navezati na neminljive dobrine. Uboštvo nas usmerja v nebeško srečo in hrepenenje po njej. Ker smo po uboštvu osvobojeni za Boga, se lahko naše hrepenenje vsak dan bolj dviga k Bogu do spoznanja, da smo tukaj samo romarji in popotniki v našo pravo domovino. Uboštvo nam tudi razodeva, kaj naj bo naše pravo veselje, saj tudi Jezus pravi: »Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar