2. Gospa Dragica, kako so se ljudje odzvali na srečanje z Marijo romarico? Vam je kakšno srečanje posebej ostalo v spominu?
Odgovor: Ljudje, žejni Boga in njegove bližine, ki jo Marija prinaša, so se dobro odzvali, zlasti tam, kjer so bili osebno nagovorjeni s strani prepričanih oznanjevalcev. V mnogih je bil še živ spomin na milosti, ki so jih bili deležni ob njenih prejšnjih obiskih Sloveniji leta 1997 in 2008, kakor tudi na poglobljenih romanjih v Fatimo, ki so jih pred 100-letnico organizirale mnoge agencije in župnije. Veselili smo se in odštevali dneve do njenega prihoda kot otroci, ki vedo, da mama prinaša darilo. Velika množica iz vse Slovenije je Marijo romarico slovesno dočakala na Brezjah 12. maja 2016, kamor je prispela v spremstvu g. nadškofa Stanislava Zoreta. V naslednjih dneh in mesecih so jo mnogi spremljali iz župnije v župnijo, iz škofije v škofijo, vse do slovesa na Ptujski Gori. Od tam pa vse do Fatime pod vodstvom nadškofa Alojzija Cvikla, kjer smo Marijo Romarico slovesno vrnili svetišču v kapelici prikazovanj skupaj z darilom slovenskih vernikov: slika z vgrajeno relikvijo blaženega Alojzija Grozdeta.
V
spomin so se mi vtisnila tudi številna druga srečanja ob Mariji romarici, tudi
tista, sicer redka, kjer je bil sprejem bolj hladen in skoraj prisiljen. V neki
župniji, ki ni organizirala nobene molitvene priprave, ker so nekateri vplivni
verniki župnikovemu predlogu, da bi obhajali pet prvih sobot v pripravi na
Marijin prihod, nasprotovali, kot je sam povedal. Posledično je Marijo
pričakala le peščica ljudi. Ko je župnik vendarle molil pred Marijo predlagano
posvetilno molitev njenemu Brezmadežnemu Srcu, ga je trikrat prevzelo močno
ganotje, ki je prevzelo tudi nas zaradi močno občutene Božje bližine po Mariji. Tudi to je bilo močno znamenje. Skrbno pripravljeno,
slovesno in ganljivo pa je bilo vseslovensko slovo na Ptujski Gori, ko je bila
tam zbrana vsa Cerkev na Slovenskem. Ganljivo je bilo slišati predstavnike
škofij, ki so Mariji v zahvalo simbolično prebirali vsak svoj spisek milosti,
ki jih je bila deležna dotična škofija med njenim obiskom, in ji prinašali darila.
Spomnim se tam navzoče družine iz župnije sedaj že pok. župnika, ki se je
goreče pripravljala na Marijin prihod in se je prišla zahvalit, da sta se v
času Marijinega obiska Sloveniji kar dva člana družine odločila za Bogu
posvečeno življenje.
Po petih letih se marsikaj pozabi. Mislite, da je pri ljudeh ta dobro pripravljeni obisk ostal še danes živ? Kako bi ga lahko pri vernikih poživili?
Odgovor:
Obisk je bil resnično dobro pripravljen, zato spomin nanj v srcih posameznih
ljudi še živi, žerjavica še tli, zlasti pri tistih, ki gojijo globlje
zakramentalno življenje. Za večino pa je ostal le spomin na blagodejno
dogajanje, ki je žal minilo in sedaj je realnost drugačna. To je škoda. Lahko
bi bilo drugače, če bi se tako, kot smo se odločili za sedemletno pripravo na
fatimsko stoletnico, odločili tudi za sedemletno utrjevanje prejetih milosti.
Kar nekaj konkretnih smernic za to utrjevanje je ob slovesu na Ptujski Gori
podal g. nadškof Alojzij Cvikl: da bi obhajali prve sobote, da bi obeleževali
vsakega 13. v mesecu, da bi posvetitev obnavljali itd. Tudi knjižica Živeti
Marijin klic je bila temu namenjena. Za utrjevanje molitve rožnega venca, ki ga
je Marija v Fatimi zelo spodbujala, sta izšli dve knjižici: Še naprej vsak dan
molite rožni venec (I, II). Poleg tega so iz goreče želje uresničevati fatimska
sporočila spontano zaživele nekatere konkretne pobude v tej smeri, ki pa se,
zaradi premajhne podpore, žal niso prijele.
Rekli ste, da so spontano zaživele nekatere pobude. Katere?
Odgovor: Prva pobuda je imela za cilj poživiti vero v Jezusovo navzočnost v naših tabernakljih po vzoru fatimskih pastirčkov. Tako radi so častili »skritega Jezusa«. Angel miru jih je naučil posebno molitev, kako ga častiti hkrati v vseh tabernakljih sveta, torej tudi na daljavo. Vse, ki so se med Marijinim romanjem po Sloveniji posvetili JMS (in se s tem nekako zavezali uresničevati Marijina in angelova naročila), bi v župniji povabili, da se vpišejo v seznam češčenja »skritega Jezusa« v tabernaklju domače župnije, na daljavo, od doma ali iz bolniške postelje ob določeni uri, pri čemer bi se v molitvi posebej povezali tudi s svetim zavetnikom župnije.
Druga pobuda je hotela blažiti stisko osamljenosti in strahu pred smrtjo oskrbovancev domov za ostarele s pobožnostjo petih prvih sobot. Bilo je tri leta pred koronavirusom, ko so bili domovi še odprti. Tam, kjer smo to začeli, je bila starostnikom v veliko tolažbo Marijina obljuba njene navzočnosti ob smrtni uri in njena prošnja darovati žrtve za rešitev duš; vendar je bilo težko najti spovednika, ki bi jim bil mesečno na voljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar