»Ljubitelj uboštva« (Amator paupertatis). Sveti Jožef se ni branil uboštva, v njem ni videl nič sramotnega. To je le ena izmed njegovih svetlih lastnosti. Svoje uboštvo razodeva v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva. Njegovo pomanjkanje se kaže tudi v tempeljski daritvi, ko za Jezusovo odkupitev ob rojstvu daje Bogu dar ubogih – dve grlici. Skrajno uboštvo ga spremlja tudi na poti v Egipt, v samem Egiptu in ob vrnitvi v Nazaret. O premoženjskih razmerah svete Družine ne vemo ničesar. A povsem utemeljeno smemo misliti, da so v Nazaretu živeli skromno, ubožno. Jožef je preživljal sveto Družino z delom svojih rok. Čeprav je bilo uboštvo za svetega Jožefa težko, na njem ni opaziti nejevolje in obupanosti nad življenjem. Pri njem vidimo globoko vdanost in hvaležnost Bogu, ki skrbi za lilije na polju in hrani ptice pod nebom. Sveti Jožef, ljubitelj uboštva, je vnaprej uresničeval Gospodovo naročilo: »Ne bodite v skrbeh in ne povprašujte: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli. Saj vaš nebeški Oče ve, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,31–32). Jožef je užival srečo uboštva, uboštva v duhu, ki ga Gospod blagruje (Mt 5,3). Blagri razodevajo red sreče in milosti, lepote in miru. Jezus slavi veselje ubogih, ki jim božje kraljestvo že pripada. Jezus sam »je zaradi nas postal ubog, da bi po njegovem uboštvu mi obogateli« (2 Kor 8,9). Hrepenenje po resnični sreči rešuje človeka pretirane navezanosti na dobrine tega sveta. »Obljuba, da bomo Boga gledali, presega sleherni blagor. Kdor gleda Boga, je dosegel vse dobrine, kar si jih je mogoče zamisliti« (sv. Gregor iz Nise o blagrih). – Sveti Jožef je že na zemlji gledal Jezusa. Zdaj ga gleda v poveličanju nebeške slave.
Anton Štrukelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar