Alojz Rebula se je odločil za vsakdanjo molitev rožnega venca z arheologom in akademikom Stanetom Gabrovcem že v študentskih letih. O vsakdanji molitvi rožnega venca pisatelja Alojza Rebule je profesor dr. Edvard Kovač zapisal: »Vemo, da je bil Alojz Rebula strasten kadilec. Njegovi otroci vedo npr. povedati, da ko so stopili v njegovo sobo, ko je pisal veliki roman V Sibilinem vetru, je bila ta strašno zadimljena. Bil je verižni kadilec. Pisal je Stanetu Gabrovcu, da bi rad nehal kaditi, a da enostavno nima moči. Gabrovec mu je odgovoril: 'Prijatelj, kaj pa če nimaš dovolj vere?' Takrat se je zdrznil, in ker je bral življenjepis sv. Terezije iz Lisieuxa, cerkvene učiteljice, ki ji pravimo Mala Terezija, se je spomnil stavka: 'rožni venec zmore vse!' Takrat je, začuda, ne da bi mu kdo to svetoval, ugotovil, da z rožnim vencem zaposli svoje roke, svoje prste – ugotovil je, da je to čudovit pripomoček proti kajenju! No, seveda ni šlo samo za to. V rožnem vencu je odkril tudi tisto, o čemer govori krščanska katoliška tradicija, ko pravi, da se z rožnim vencem povežemo s skrivnostjo odrešenja. Rebula je te skrivnosti zelo rad premišljeval. Prav te ponavljajoče se Ave Marije – osvobajajo duha: takšna molitev človeka osvobodi od želje, da bi se ustavil zgolj pri eni besedi. Duh poleti k skrivnosti. Se pravi, da je možno rožni venec moliti tudi na duhoven, mističen način.«
Mladika 4(2021)28–29
Ni komentarjev:
Objavite komentar