Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 25. oktober 2021

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (8)

Molitev nas dviga in dela čudeže. Kristjani bi se morali zavedati, da si z molitvijo lahko izprosimo pri Bogu mnoge milosti, ki jih potrebujemo v življenju. Posebej jih bomo potrebovali v teh dneh, ko vstopamo v novo šolsko in veroučno leto. Naj se novo katehetsko leto prične, traja in konča predvsem z molitvijo. Potem smemo tudi sami pričakovati »čudež«, da se po nas in v nas na priprošnjo določenega svetnika izpolni Božja volja. Marija je v Fatimi poučevala otroke, kaj vse lahko dosežejo z molitvijo: mir na svetu, konec vojne in še mnoge druge milosti bodo deležni, če bodo zaupali Bogu. Marija je fatimskim pastirčkom pokazala, kaj je glavno sredstvo zoper moči satana, teme, zla, pekla, sovražnosti, kuge in greha? Nenehno je ponavljala: »molite, molite, molite rožni venec«. Vsi se še spominjamo dogodka, izpred petih let, ko nas je obiskala fatimska Mati Božja? Takrat smo vsi njeni otroci doživljali, da moli skupaj z Marijo vsa krščanska Slovenija.

Bog je na poseben način izbral sv. Jožefa in ga želi dati, kot ponovno znamenje in vzor možem in očetom naših časov. Sv. Jožef, glavar, varuh in skrbni branitelj svete Družine, je tudi danes velik priprošnjik našim družinam. Zato ga je Cerkev postavila za zavetnika vesoljne Cerkve in družine. Sv. Jožef gotovo more tudi v današnjih dneh braniti Cerkev, družine in nas posameznike pred nevarnostjo in pogubljenjem. Ali je v nas še toliko vere in zaupanja, da bomo tudi mi potrdili izkušnjo, ki nam jo je v svojih spominih zapisala sv. Terezija Velika: »Za katero koli milost prosite sv. Jožefa, vam bo dana!« S ponižnim in iskrenim srcem potrdimo to spoznanje svetnice, zato iz vsega srca kličimo: »Sveti Jožef, izprosi nam od Jezusa dušni mir in vztrajnost pri prenašanju križev.« Večkrat molimo: »Jezus, Marija, Jožef, vam podarim svoje srce in svojo dušo. Pravični sveti Jožef, posreduj za nas pri našem Odrešeniku Jezusu Kristusu, ki si ga kot otroka pestoval v svojem naročju, in pri Devici Mariji, ki si ji bil izbran za moža.« Danes nas mora prebuditi iz sna in prepričati, da stopi pred nas ta slavni očak. Kakor je obvaroval Božjega Sina pred smrtno nevarnostjo, tako bo zagotovo tudi nas in naše družine vseh stisk in preizkušenj. »Potemtakem, moji ljubi«(Apd 2,12), ne izgubljajmo poguma in se ne naveličajmo moliti. Ohranimo tisto krščansko držo, o katedri nas uči Jezus: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo«(Mr 11,24). Pred tem pa Jezus še reče svojim učencem: » Imejte vero v Boga«(Mr 11,22)!

Cerkev nas vabi, da vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer molimo angelsko češčenje, v spomin na Božje učlovečenje. Enako se smemo spominjati tudi angelovega obiska sv. Jožefu, ko ga v sanjah opomni na nevarnosti in mu oznani velika božja dela, kot je naše odrešenje (Mt 1,22–23). Tudi mi tako, kot sv. Jožef, z vsem spoštovanjem ponavljajmo angelove besede: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj, in verjemimo, da za vsemi težkimi dnevi preizkušenj pridejo srečni dnevi, ko bomo iz vsega srca izgovarjali molitev Magnificat: »Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.« Najlepša zahvala Bogu pa je, ko v naših družinah odmeva skupna molitev »Oče naš, ki si v nebesih«. Zato naj bi skrbeli po naših družinah očetje, ki nosijo skupaj z Bogom Očetom isto ime in so namestniki nebeškega Očeta v družinah, tudi po zgledu sv. Jožefa.

Naj tudi nas naslednji zgled iz življenja poduči o veličini in mogočni priprošnji sv. Jožefa (Glasnik svetega Jožefa, l. 1879). Živela sta oče in njegova edina hčerka. Ta uboga 15-letna deklica je bridko jokala ob postelji svojega očeta. Matere ni nikoli poznala in sedaj naj bi izgubila še očeta. Pred nekaj urami je prejel svete zakramente za umirajoče. Vsak trenutek je bilo pričakovati njegovo smrt. Vsi so zapustili ubogo deklico, le žena iz soseščine je ostala ob njej in njenem očetu vso noč. Zjutraj slišita zvonjenje in soseda pove deklici, da je danes praznik sv. Jožefa. Deklica pa sklene roke in milo vzdihne: »Ljubi sv. Jožef, ti pomagaj, reši mojega očeta.« In v njenem srcu se je vzbudilo tako zaupanje do sv. Jožefa, da je bila prepričana, da jo bo sv. Jožef uslišal. Skloni se k postelji svojega očeta in mu zakliče: »Oče, sv. Jožef ti bo pomagal. Ti ne smeš umreti.« In res, umirajoči se je začel bolj in bolj zavedati. Še nekaj dni je sicer ležal na bolniški postelji, a veselo upanje po ozdravitvi in zaupanje v sv. Jožefa je krepilo njega in njegovo hčerko. Zopet so zvonovi naznanili nov praznik sv. Jožefa, prvega maja. Med množico, ki je hitela v cerkev, je stopal, oprt na hčerko, tudi njen oče, da se zahvali Mariji in njenemu ženinu sv. Jožefu za veliko milost ozdravljenja.

Jože Andrejek

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar