Papež Pij XII. nas v okrožnici o češčenju Srca Jezusovega spodbuja: »Tako torej vse svoje sinove v Kristusu spodbujamo, naj se z vso gorečnostjo oprimejo te pobožnosti. Spodbujamo tiste, ki so že navajeni črpati zveličavno vodo, ki teče iz Odrešenikovega srca; spodbujamo še posebej tiste, ki le kot gledalci z radovednim in dvomečim srcem gledajo od daleč. Ti naj skrbno premislijo, da gre tu za češčenje, ki je, kakor smo rekli, že od zdavnaj v Cerkvi in ki ima trdne temelje v samem Svetem pismu. Naj skrbno premislijo, da gre tu za češčenje, ki je povsem v skladu z ustnim izročilom in s svetim bogoslužjem in ki so ga rimski papeži mnogokrat in obilno pohvalili. Njim ni bilo dovolj, da so ustanovili praznik na čast vzvišenemu Srcu Jezusovemu in ga uvedli v vsej Cerkvi, ampak so istemu Presvetemu Srcu iz lastnega nagiba slovesno izročili in posvetili ves človeški rod« (leta 1899) (št. 64).
Ta
papeževa spodbuda prav tako velja za kristjane današnjega časa, ki so se glede
češčenja najsvetejšega Srca zelo ohladili. Kje so tisti časi, za katere je Pij
XII. zapisal, da postaja češčenje Presvetega Srca Jezusovega »vsepovsod vedno
gorečnejše« (št. 2), da je »med krščanskimi narodi srečno napredovalo in skoraj
zmagalo« (št. 9)? V času papeške službe Pija XII. so »vzklile razne ustanove in
dejavnosti, ki pospešujejo češčenje Presvetega Srca in so zelo primerne
potrebam našega časa: To so združenja za duhovno izobrazbo, za pospeševanje
vernosti in dobrodelnosti; to so tiskana dela, ki z zgodovinskega, asketičnega
in mističnega vidika osvetljujejo češčenje Presvetega Srca; to so bogoljubna
dela zadoščevanja. Posebej je treba omeniti dokaze goreče pobožnosti, ki jih je
pokazala Zveza apostolstva molitve. Po njenem prizadevanju in pod njenim
vodstvom so se posvetile Presvetemu Srcu družine, zavodi, ustanove in včasih
celi narodi« (št. 9).
Papež Janez Pavel II. je za stoto obletnico posvetitve svetá Srcu Jezusovemu 11. junija leta 2000 iz Varšave v posebnem pismu, naslovljenem vsem vernikom po svetu, poudaril, da je to češčenje posebno aktualno za naše dni. Vse spodbuja, naj tudi danes nadaljujemo s češčenjem Srca Jezusovega. To češčenje nam pomaga odkriti, da je krščanstvo vera ljubezni. »Človek tretjega tisočletja potrebuje Kristusovo Srce, da bi spoznal Boga in da bi spoznal samega sebe; potrebuje ga, da bi spoznal civilizacijo ljubezni.«
Isti papež je povedal: »Ko sem bil leta
1986 kot romar ob grobu sv. Marjete Marije, sem prosil v duhu izročila Cerkve,
naj bi češčenje Srca Jezusovega doživelo pristno prenovo. V Srcu Jezusovem
namreč človeško srce spoznava resnični in edini smisel svojega življenja in
poslanstva. Samo v Kristusovem Srcu dobi človek zmožnost, da more ljubiti.«
Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, ki je v slovenskem prevodu izšel 2003, pojasnjuje, da »Apostolski sedež in škofje priporočajo in pospešujejo prenovitev češčenja, in sicer v liturgičnih in ikonografskih izrazih, v spoznavanju njenih svetopisemskih korenin in povezanosti z najpomembnejšimi resnicami vere, s priznanjem prvenstva ljubezni do Boga in bližnjega, kar je bistvena vsebina same pobožnosti« (št. 172).
Direktorij daje prednost svetopisemskemu upodabljanju Srca Jezusovega: »V našem času se z odobravanjem uveljavlja predstavitev Presvetega Srca Jezusovega v povezanosti s trenutkom križanja, v čemer je izražena najvišja oblika Kristusove ljubezni. Presveto Srce je križani Kristus, z odprto stranjo, iz katere tečeta kri in voda (prim. Jn 19,34)« (št. 173).
Že pred Direktorijem smo v Sloveniji v pobudi za skupno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu v upodobitvi Srca Jezusovega in Marijinega tako ravnali. Srce Jezusovo in Marijino je na tak način upodobil akademski slikar Lojze Čemažar.
Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca skupaj
Kjer je Jezus, tam je tudi njegova Mati. Pij XII. nas ob koncu svoje okrožnice o češčenju Presvetega Srca Jezusovega spodbuja: »Da bi pa iz češčenja Presvetega Srca Jezusovega na krščansko družino in na ves človeški rod tekle obilnejše koristi, naj si verniki prizadevajo, da bodo s tem češčenjem tesno združevali češčenje brezmadežnega Srca Matere Božje. Bog je namreč hotel, da je bila pri izvršitvi človeškega odrešenja preblažena Devica Marija neločljivo pridružena Jezusu Kristusu. Naše odrešenje se je izvršilo po ljubezni Jezusa Kristusa in njegovem trpljenju tako, da je oboje najožje povezano z ljubeznijo in trpljenjem njegove Matere. Zato je povsem primerno, da krščansko ljudstvo, ki je Božje življenje prejelo od Kristusa po Mariji, dostavlja k dolžni službi češčenja Presvetega Srca Jezusovega tudi češčenje najljubeznivejšega Srca nebeške Matere, kateremu naj izkazuje dejanja vdanosti, ljubezni, hvaležnosti in zadoščevanja. Temu najmodrejšemu in najprijetnejšemu Božjemu načrtu povsem ustreza nepozabni obred posvetitve, s katerim smo mi sami slovesno posvetili in izročili sveto Cerkev in ves svet brezmadežnemu Srcu blažene Device Marije« (št. 73).
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar