Pri premišljevalni ali notranji molitvi, kakor že ime pove, ni poudarek na besedah, ampak na notranji dejavnosti, na mišljenju, čustvovanju, ljubezni. To lahko izrazimo tudi na zunaj s spontanimi besedami ali pa tudi ne. Jezus je učil: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci molili Očeta v duhu in resnici. Prav takih molivcem si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici« (Jn 4,23s). Premišljevalna molitev teži, ob pomoči Božje milosti, od ustne molitve proč v tišino – za globljim spoznanjem Boga in prisrčnejšo ljubeznijo do njega. Italijanski duhovni pisatelj Alessandro Pronzato je v knjigi Rad bi molil pomenljivo zapisal: »Brez premišljevanja se naš razum spremeni v navaden stroj za fotokopiranje, kar bi ne bilo preveč častno za nas ... Dvoje imamo na izbiro: Ali opustimo premišljevanje in se pomešamo med čredo, ali pa se otresemo črede in izberemo pot premišljevanja.«
Prav bi bilo, da bi ustne molitve prehajale v premišljevalne. To je možno, če se naš duh in naše srce posebej ustavita ob kaki misli, ki nas nagovori in gane. Še bolje je, če je to Bog sam. Sv. Terezija Avilska je to takole doživljala: »Če sem pri ustni molitvi zares prepričana, da govorim z Bogom in bolj pazim nanj kakor na besede, ki jih izgovarjam, tedaj moja ustna molitev prehaja v premišljevalno.« Njene so tudi besede: »Obljubi mi, da boš vsak dan opravljal premišljevalno molitev vsaj četrt ure, in obljubim ti, da boš postal svet!«
Premišljevanje ali meditacija je najbolj splošna oblika premišljevalne molitve. Jože Roblek pravi, da je med vedeti, kaj je meditacija in med doživetjem meditacije »tako velika razlika kakor med dnevom in nočjo, kakor med vedeti za pot na Triglav in hoditi po tej poti.« Nemški psihoanalitik Albert Görres je zapisal: »Med mnogimi spoznanji o bolestnem stanju in razklanosti zahodnega sveta zasluži posebno raziskavo domneva, da zahodnemu svetu manjka predvsem meditacija. Evropejci in Američani mislijo mnogo, a meditirajo malo.«
Meditacija je temelj molitve in duhovnega življenja. Pri začetnikih je bolj dejaven razum, pozneje pa bolj srce. Vendar nikoli ne sme biti samo razumsko razmišljanje, temveč molitev vsega človeka. Vsako pravo premišljevanje vodi do osebnega srečanja z Bogom, do molitve, sicer ne zasluži naziva krščanska meditacija. Sv. Janez Vianney uči: »Potrebno nam je pazljivo premišljevanje, jarem molitve in tesno združenje z Bogom.«
Kdor je usmerjen v duhovno globino, bo premišljevanje vzljubil. Pogoj je, da ga prej pozna. Tudi tu velja staro načelo: »Ničesar ne ljubimo, česar prej ne poznamo.« Duhovni pisatelj Romano Guardini v knjigi Uvajanje v molitev naglaša: »Najvažnejše pri premišljevanju je to, da se prelije v molitev. Premišljevanje te mora privesti do živega Boga, da se zaveš njegove svete resničnosti, da iščeš Božje obličje in prodreš do Božjega Srca, da se porodi tista globinska molitev, pri kateri se sooči človekov jaz z Bogom, svojim pravim Ti. Za to edino navsezadnje gre in to je največjega pomena. V primeru namreč, da bi že v začetku svojega premišljevanja doživel tak odnos, se pri tem mirno pomudi, ne da bi hlastal še po kakem vprašanju ali razmišljanju ali po praktičnih sklepih.«
Najboljša premišljevalna knjiga je Sveto pismo, zlasti Nova zaveza. Zelo koristno je, če odstavek za premišljevanje preberemo že prejšnji večer. Tako gremo k počitku z mislimi, ki smo jih dobili z branjem in jih bomo naslednji dan pri premišljevanju poglobili. Bodimo podobni čebeli, ki se ustavi na cvetu toliko časa, dokler je na njem kaj medu. Bolj se pomudimo ob tistih svetopisemskih besedah, ki nam nudijo več duhovne hrane. V premišljevanje vključujmo tudi svoje življenje, in sicer preteklost, sedanjost in prihodnost. Vključujmo tudi naše bližnje in vso Cerkev. Pri premišljevanju evangeljskih mest se bomo poglabljali v Jezusa, ga občudovali, ljubili in molili.
S pomočjo premišljevanja, ki je nekaj drugega kakor študij ali duhovno branje, globlje spoznavamo Boga, Kristusa, Marijo in sploh verska dejstva pa tudi Božje stvarstvo. Poveča se nam ljubezen do Boga in njegovih stvari ter s tem bolj zavzeto krščansko zaživimo. Bolj prisluhnemo navdihom Svetega Duha v nas. Hkrati s pomočjo Božje luči bolje spoznamo sebe, svojo notranjost, dobre in slabe strani. Dobra meditacija nas vodi do stalne povezanosti s Kristusom in po njem z Očetom. Tako neprestano molimo – živimo v Božji navzočnosti.
Sv. Bernard poudarja pomen hkratnega razmišljanja o Bogu in o sebi: »V tem dvojem je vse duhovno življenje: Ko motrimo sebe, smo zbegani in se zveličavno žalostimo; ko pa motrimo Boga, se spet poživimo in potolažimo v veselju Svetega Duha. Iz onega nam prihaja strah in ponižnost, iz tega pa črpamo upanje in ljubezen.«
Poleg običajne meditacije imamo drug, lažji način premišljevalne molitve. To je počasna molitev s presledki, od besede do besede, s pomočjo kakšnega molitvenega obrazca, npr. očenaša. Meditativno lahko molimo rožni venec, križev pot, poslušamo ali pojemo cerkvene pesmi. Nadaljnji način je počasno branje Svetega pisma, pri čemer se ustavljamo ob mislih, ki nam dajejo več duhovne hrane. Koristno je evangeljske odlomke brati v drugi osebi, da se tako prisrčno pogovarjamo z Jezusom. Meditativen je lahko tudi naš pogovor z nebeškim Očetom, z Jezusom v tabernaklju, s Svetim Duhom, z Devico Marijo, angelom varuhom, s svetniki.
Treba je, da vsak najde sebi ustrezen način premišljevalne molitve in da kljub težavam vztraja. Vaja ob sodelovanju z Božjo milostjo dela mojstra!
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar