Frater Maver je že globoko zakoračil v teološki študij. Veselilo ga je to področje. Še posebno cerkvena zgodovina. To, kar je slišal pri predavanjih, ni bilo dovolj. V prostem času je iskal še drugo literaturo in brskal po teološki knjižnici. Ker v Slomškovem zavodu ni bilo toliko knjig s tega področja, jih je prinašal iz knjižnice na Teološki fakulteti. To je bilo zanj zelo udobno. Nekaj korakov, pa je že bil na fakulteti. Zato sploh ni bilo težko prinašati knjig domov. S knjižničarjem sta si bila dobra znanca. Ta mu je zaupal, da je smel knjige odnašati tudi na dom.
V Stični se je bližalo jubilejno in praznično leto 1935. Že dve leti prej se je vesoljna Cerkev veselila velikega praznika 1900-letnice smrti Jezusa Kristusa. Ta je potegnila za seboj vrsto drugih praznovanj. V ta praznovanja je bila vtkana tudi njegova nova maša. V duhovnika je bil posvečen prav na obletnico posvetitve stiške bazilike, na dan svetega Kilijana, 8. julija 1934. Naslednji dan je v stiški baziliki pel novo mašo. To je bil zanj velik dogodek.
Noč je prebedel v molitvi. Ponovno je premišljeval ves obred posvetitve duhovnikov. Čutil se je tako majhnega pred tako velikim dogodkom. Iz srca mu je kipela neizmerna hvaležnost Bogu za veliki dar duhovništva. Zdelo se mu je, da ga bo Božja ljubezen vsega použila. Kakor bi plaval v oblaku te ljubezni. Navdajal ga je občutek, da ni več od tega sveta. Biti duhovnik in darovati sveto mašo, kaj bi lahko bilo na svetu še večjega? Jezusu posoditi svoja usta, svoj glas, nastopati v njegovi osebi, kako veliko zaupanje! V tem navdušenju se je z vso ljubeznijo vsega izročil v Jezusove roke. Vse, kar bo delal, naj velja Jezusu. Vse, kar bo mislil, naj bo usmerjeno samo k Jezusu. Izročil se mu je v celoti. Vse svoje srce in je zaupal, da bo z Jezusom lahko delal velike reči. Da, največji čudež vsega stvarstva bo lahko vsak dan uresničeval. Posvečeval bo navadni kruh, delo človeških rok, in ga v moči Svetega Duha spreminjal v Jezusovo telo. Jezusa bo držal v svojih rokah. Da, v podobi kruha, toda prav istega Jezusa, ki je pred 1900 leti za vse umrl na križu. Kakor bi objemal Jezusa, ki se je sklanjal k bolnim in trpečim.
Ves je bil drugačen kot drugikrat. Tako zelo drugače se ni počutil še nikoli. Po hrbtu so mu tekle kaplje potu in obraz mu je kar žarel. Tako se mu je zdelo. Besed ni mogel urediti, da bi jih sestavil v urejeno molitev. Ko je začel moliti, se mu je hitro izgubila nit in spet je v mislih samo gledal. Imel je občutek, da kleči pred Jezusom, ki se ljubeče sklanja k njemu. Čakal je, da mu bo položil roke na glavo in ga posvetil. V srcu mu je vstajalo tisoč misli, tisoč prošenj. Rad bi Jezusa prosil, naj ga utrdi, očisti, saj se je čutil majhnega in grešnega človeka. Začutil je čudovit in ljubeč Jezusov pogled. Pogled resnice in ljubezni. V tem pogledu je videl svojo majhnost, svojo grešnost, svojo nevrednost. Toda Jezusov pogled ga ni obsojal, nič mu ni očital, čutil je samo to, da ga premalo ljubi. Sklenil je, da ga bo poslej ljubil z vso močjo svoje duše. Da, z veliko ljubeznijo ga hoče ljubiti. Rad bi zgorel v ljubezni. Rad bi ga ljubil vedno, do zadnjega diha svojega zemeljskega življenja.
V srcu mu je vstala misel, ki ga je prestrašila. Zdrznil se je. Kot bi ga oblil hladen pot. Zdelo se mu je, da mu po hrbtu tečejo ledeno mrzle kaplje vode. Tudi obraz se je v trenutku ohladil. Zeblo ga je. Zadrgetal je. Misel je vstajala vedno bolj jasna, vedno bolj strašljiva: Gospod, pomagaj mi, da te nikoli ne zatajim! V tem trenutku se je tako živo zavedal svoje slabotnosti, da se mu je zdelo, da se je sključil k Jezusovim nogam. Ves pogum, ki ga je prej čutil, mu je v trenutku izhlapel.
V letih priprave je mislil, da bo močan, zvest in neustrašen pričevalec. To se mu je zdelo edino normalno, edino pravilno. Toda sedaj mu je vsa moč uplahnila. V sebi je čutil vse človeško, bil je kakor brez moči.
Brez moči se je sklonil k Jezusovim nogam in jih poljubljal. Boječe in s tesnobo v srcu. Kljuvala ga je misel, ki se je kot puščica zapičila v njegovo notranjost. Gospod, ne dovoli, da te kdaj zatajim. Ne zapusti me nikoli. Bodi ti moja moč.
Jezus se je sklonil k njemu in ga prijel za ramena. Počasi je dvignil glavo in ves osramočen pogledal Gospoda. V njegovih očeh je srečal razumevanje. Spet se mu je vrnilo nekaj moči. Tiho, da je samega sebe komaj slišal, je rekel: »Gospod, bodi ti moja moč!«
Zdelo se mu je, da je Jezus prikimal. Počasi se je dvignil in ponovno pokleknil. Gledal je Jezusa. Jezus ga je še vedno držal za ramena in ga opiral. Tiho mu je rekel: »Ne boj se. Moj si. Zate sem trpel na križu in zate je tekla moja kri. Sedaj je moje telo poveličano, zato potrebujem tvoje telo, da bom delil dobrote, ozdravljal bolnike in oznanjal evangelij. Jaz bom tvoja moč, jaz tvoja energija.«
Poln zaupanja je frater Maver klečal pred Jezusom. Ta je umaknil roke z njegovih ramen in jih počasi dvignil. Pogledal je v nebo tako kot takrat, ko je molil k Očetu, preden je pomnožil kruh. Potem je tiho in mirno položil roke na njegovo glavo. Čutil je toplino njegovih rok. Bil je to lahen dotik. Zdelo se mu je, kakor da vstopa vanj nekaj, česar doslej še ni nikoli občutil. V sebi je zaznal neko polnost, neko veliko vsebino. Imel je občutek, kot da se steguje v neki drug svet, po katerem je vedno hrepenel. Bilo mu je lepo. Umiril se je. Po hrbtu mu niso več polzele kaplje potu. Tudi obraz se je ohladil. Bil je tako umirjen, tako gotov o svojem poslanstvu. Zdelo se mu je, da ima spremenjeno srce. V njem je bilo nekaj skelečega, pa ne običajna bolečina. Bilo je nekaj, kar ga je gnalo, da bi kot Jezus delil dobrote in z vsem žarom oznanjal evangelij.
Ura se je nagibala proti zgodnjemu jutru. Bratje so že vstajali in se pripravljali za jutranjice. Bilo je še temno, a tako so bili vajeni. Bil je dan, poln nečesa slovesnega in veselega. Z zbranim srcem je sodeloval pri molitvah in čutil, da se bliža nekaj velikega. To, kar je ponoči doživel v molitvi, se bo sedaj uresničilo v vsej polnosti.
Posvetitev je bila slovesna. Bratje so peli koralne speve. Škof je položil roke na njegovo glavo. Zatem so jih nanj položili še opat Avguštin in drugi duhovniki. Pater Maver je čutil, da se mu bo ta dan tako močno vtisnil v srce, da ga ne bo nikoli pozabil. Da, to je dan, ko je ves postal Božja last. Sedaj ne bo imel več časa zase, ves čas mora pripadati Jezusu. Tudi zgodovina, ki jo je tako rad raziskoval, bo sedaj imela drugačno vsebino. To bo zgodovina Božje ljubezni do človeštva. Vse mu bo govorilo o Bogu in njegovi ljubezni. V mislih se mu je dvignil iz srca vzklik: »Gospod, daj, da bom tvoje uporabno orodje!«
Naslednji dan je daroval svojo novo mašo. Bilo je tako praznično. Ob njem je stal njegov rodni brat Placid, ki je bil že tri leta duhovnik. Na drugi strani pa ga je spremljal njegov ljubljeni opat Avguštin. Prvič ga je ob sebi začutil kot sobrata, duhovnika. Predrzna se mu je zdela ta misel. Ne, on ostaja oče, opat!
V prvih klopeh so bili njegovi domači. Oče, mati ter bratje in sestre. Zdeli so se mu tako daleč, a hkrati je čutil, da je njegov poklic zrasel iz njihovih molitev in žuljev. Molče so spremljali mašno daritev. Tu in tam so materi in očetu spolzele po obrazu solze, skozi prste pa so počasi in neutrudno drsele jagode rožnega venca. Da, te so trkale na Božje usmiljeno Srce, da je poklical fantiča, da je začutil v srcu, da ima z njim posebne načrte. Koliko rožnih vencev je bilo potrebno? Koliko odpovedi? Doma so krepko zategnili pas, da so lahko oba fanta izšolali. Marsičemu se je bilo treba odpovedati, mogoče so doma zaradi njiju trpeli lakoto. Drugi bratje in sestre so bili za marsikaj prikrajšani, da sta lahko brata mirno študirala in oba postala duhovnika Gospodova.
V mislih je polagal na oltar vso ljubezen svojih staršev, naj jim Bog povrne vse, kar sta storila za otroke. Ljubezni staršev ni mogoče nikoli povrniti, pa tudi če bi živel sto in več let. Naredil je sklep, da se jih bo pri vsaki sveti daritvi spominjal in prosil zanje blagoslova.
Roka mu je drhtela, ko je polagal Kristusovo telo v materina in očetova usta. Bila sta tako lepa in sveta, da je Jezusovo telo kratko malo spadalo v njuni srci. Da, tudi ona dva sta bila kakor obhajilo za svoje otroke. Pili in jedli so njuno ljubezen. Razdajala sta se in pritrgovala svojim ustom, da so otroci lahko kolikor toliko brez pomanjkanja živeli.
Že njun drugi sin Placid je pel novo mašo. To sta razumela kot poseben Božji blagoslov. Vedela sta, da sta otroke pravilno vzgajala, da so iz njunega zgleda spoznali Boga in se ga oklenili. Hkrati pa sta bila mirna, saj sta se zavedala, da se jih bosta sinova pogosto spominjala pri oltarju.
Po sveti maši so se skupaj z vso samostansko družino skromno poveselili. Prav prijetno je bilo opazovati stiško redovno družino. Bilo jih je več kot polovica mladih. Med njimi so bili tudi novinci, ki so v snežno belih oblekah stregli pri mizah. Nepozaben dan!
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar