»Vi ste tisti otroci, ki mi prinašate rože«

V mesecu rožnega venca, oktobru 2022, sem v dneh pred rožnovensko potjo na Brezjah z varuhi spomina (Vseposvojitev), (29. 10. 2022) razmišljala o Marijinem sporočilu, ki ga je dala v Medžugorju 2. decembra 2017 po Mirjani Dragičević-Soldo, ki pravi: »Meni pa, otroci moji, podarjajte rožni venec, rože, ki jih tako ljubim. Moje rože so vaše molitve, izrečene s srcem, ne pa samo zrecitirane z ustnicami. Moje rože so vaša dela molitve, vere in ljubezni. Ko je bil moj Sin majhen, mi je govoril, da bo število mojih otrok veliko in da mi bodo prinašali mnogo rož. Nisem ga razumela! Sedaj vem, da ste vi tisti otroci, ki mi prinašate rože, ko nad vse ljubite mojega Sina, ko molite s srcem, ko pomagate najsiromašnejšim. To so moje rože.«

A je kazalo, da z možem ne bova šla, kajti imel je druge načrte za ta dan, sama pa nisem želela iti … ne bi bilo prav, da bi ne bila skupaj. Na predvečer je mož šel na letališče po najino hčer, ki je pripotovala domov k družini, ki je prišla na počitnice že pred njo. Potem, ko je pomagal združiti mlado družinico, je bila ura že pozna in sem bila že v postelji, ko je prišel domov. Rekel je: »Jutri greva na romanje.« Začudena sem bila, od kod ta nagla sprememba, a sem takoj pristala, saj je bila to ves čas moja tiha želja. Naslednji dan mi je na poti povedal, kaj ga je nagnilo k tej odločitvi. Srečal je sina organizatorjev pohoda in sta se začela pogovarjati, vmes pa se je v trenutku odločil, da gre. Ko je to povedal mladeniču, je ta vzkliknil: »Kako bo mamica tega vesela!« To je bilo zanj potrditev pravilnosti odločitve.

Pot, ki smo jo pričeli s sveto mašo, daroval jo je celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, je bila blagoslovljena s prelepim vremenom, čudovito pokrajino, molitvijo rožnega venca, s prijaznimi in veselimi romarji. V cerkvici svete Neže na Brezjah pri Tržiču smo se s svečkami spomnili naših tragično umrlih posvojencev in molili litanije slovenskih mučencev, ki jih je napisala ena od soromark.

V prošnjah smo se obračali nanje in prosili za vse potrebe

Med molitvijo zdravamarij sem pogosto pomislila na to, kako je Marija vesela teh molitev svojih otrok, ki ji tako podarjamo vrtnice, in sem ji to v mislih tudi povedala. Molila sem z radostjo v srcu.

Na eni izmed postaj rožnega venca smo premišljevali o tem, kako nedoumljivo veliko ljudi – cvet slovenskega naroda – je bilo pobitih v medvojnih in povojnih pobojih (bilo jih je okoli 100 000), in nekdo je izračunal, da bi bilo 8 ljudi na vsak meter rožnovenske poti, ki je dolga 12 000 metrov. Tako sem pomislila, kaj bi bilo šele, če bi na ta način razmišljali o vseh nedolžnih otrocih, ki so bili v Sloveniji splavljeni od uzakonitve splava dalje. Po oceni jih je bilo 700 000. Torej teh otrok je bilo sedemkrat toliko! Premišljevala sem o teh otrocih, pa tudi o tistih, ki so odšli pred rojstvom »spontano«. Ne vemo, koliko jih je …, je pa to skupaj zelo veliko naših priprošnjikov v nebesih. Spomnila sem se Zorka Simčiča in njegove drame Leta nič en dan potem, v kateri čudovito prikaže ljubezen nedolžnega otroka, ki ima rad svojo mamo, ne glede na to, zakaj in kako je moral tako rano s tega sveta. Začutila sem, da se moramo obračati nanje. Tako sem vse otroke, ki so odšli s tega sveta pred rojstvom, vključila v prošnjo pri skrivnosti »ki je Svetega Duha poslal«, da bi nam pomagali izprositi Svetega Duha za razsvetljenje zavesti članov slovenskega naroda.

V tej misli sem nadaljevala pot in premišljevala, kako ti otroci častijo in slavijo Boga in Marijo. Ko smo končali z molitvijo zadnje skrivnosti, ki se mi zdi veličastna: »ki je Tebe, Devica, v nebesih kronal,« sem pogledala na tla in zagledala kamen v obliki srca …, sklonila sem se in ga pobrala z mislijo, da je to darilo namenjeno meni, kot nasmeh Božje ljubezni po Mariji. Hvala, Marija!

Marta Ciraj