Neka dijakinja je zapisala: »Že iz otroških let sem navajena moliti, vendar čutim, da to, kar molim, ni prava molitev; sploh se ne znam pogovarjati z Bogom. Zdi se mi neumno, da bi dan za dnem ponavljala iste obrazce. Tako je moja vera zelo plitva in rada bi jo izpopolnila.«
Pri ustni (zunanji) molitvi, kakor že ime pove, uporabljamo molitvene obrazce. Mnoge znamo na pamet. Uporabljamo pa tudi razne molitvenike. Za mašno knjigo najodličnejši molitvenik je bogoslužni molitvenik ali brevir. Duhovniki in redovniki pa tudi nekateri laiki ga imamo vsak dan večkrat v rokah.
Do ustnih molitev vlada danes precejšen odpor. Vzroki so različni: prehitro zgolj mehansko izgovarjanje molitev, kateremu bi Jezus rekel blebetanje; nepoznanje globoke vsebine; težko je v obrazce vključiti svojo osebno molitev, ki jo laže izrazimo s prostimi besedami; nekateri neprimerni, zastareli obrazci.
Ustne molitve so del našega večtisočletnega verskega izročila. Nekateri starozavezni psalmi, ki jih danes uporabljamo pri bogoslužju, so stari že več kakor tri tisoč let. Očenaš je Jezusov dar človeštvu. Glavna vsebina zdravamarije je svetopisemska. Večina ustnih molitev je dobila svoje posebno posvečenje po večstoletni uporabi. To je zaklad, ki ga ne smemo zavreči.
Najlepša ustna molitev je očenaš. Če jo hočemo dobro moliti, je treba, da jo vsaj kdaj molimo zelo počasi, od besede do besede, da vsako besedo premislimo in pustimo, da se dotakne našega srca, ne le glave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar