V lanski 12. številki našega glasila je naveden razgovor z Messoriem. Tu papež govori o svojih vedno novih oblikah združevanja z Božjo Materjo. Ko je to izrekel leta 1994, je bil za njim atentat ravno na fatimski dan 13. maja 1981. Ko je bil po atentatu drugič v bolnišnici, se je podrobno seznanil s fatimskimi sporočili in je spoznal, da je on »škof v belem«, o katerem govori tretji del fatimske skrivnosti. Leta 1984, 25. marca, je posvetil Cerkev in svet ter Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu; doživel je padec berlinskega zidu leta 1989 in razpad Sovjetske zveze ter padec komunizma leta 1991. Vse to je poglobilo njegov odnos do Božje Matere in mu dajalo vedno nove odtenke. Kot posledico atentata je občutil stalne bolečine, ki jih je v duhu fatimskih sporočil daroval za vso Cerkev. Z navedenimi papeževimi besedami med razgovorom z Messoriem že prehajamo v tretje papeževo obdobje glede odnosa do Device Marije. Nekoliko naprej papež pripoveduje, da je do drugega obiska v bolnišnici po atentatu »le malo vedel o Fatimi. Vendar sem slutil, da gre za kontinuiteto od La Saletta prek Lurda do Fatime. In v daljni preteklosti od naše poljske Jasne Gore. In tako je prišel 13. maj 1981. Ko me je na Trgu svetega Petra zadela atentatorjeva krogla, se sprva nisem zmenil za dejstvo, da se je to zgodilo na obletnico dneva, ko se je Marija prikazala trem otrokom v Fatimi na Portugalskem in jim namenila besede, ki se zdaj proti koncu stoletja, kot je videti, približujejo dopolnitvi« (str. 227–228). Nekaj mesecev pred izvolitvijo za papeža je kardinal Wojtyła izrekel značilne besede: »Mi smo danes pred največjim spopadom, kakršnega človeštvo še ni poznalo. Mislim, da krščanska skupnost tega še ni povsem dojela. Mi smo danes pred končnim bojem med Cerkvijo in proti-Cerkvijo, med evangelijem in proti-evangelijem.« Tri leta pozneje se je to zelo jasno pokazalo. Papeževi odločni nastopi in navdušenje množic niso bili všeč sovražnikom vere in Cerkve. Lahko si mislimo, da so takoj začeli razmišljati, kako bi ga odstranili. Še danes ni jasno potrjeno, kdo je bil naročnik atentata na papeža. Ali Agca je bil kot turški poklicni morilec le izvrševalec naročila. Zelo verjetno je bila prav ruska tajna obveščevalna služba KGB tista, ki je našla njej primernega človeka za atentat na papeža. Jožko Kragelj je v knjigi Janez Pavel II, Papež Slovan, zapisal: »Našli so človeka, nad katerim je že bila izrečena smrtna obsodba. Bil je iz družbe ‚sivih volkov‘, ki so brez vesti izpolnjevali povelja svojih gospodarjev in tvegali svoje življenje. Bil je Ali Mehmet Agca. Dobro je bil obveščen, da papež sprejema romarje na Trgu sv. Petra, da se vozi v odprtem džipu, s katerim obkroži množico, da se sklanja k ljudem in jih pozdravlja. Zato je prišel 13. maja k takemu srečanju. Vedel je, da množica vzklika, pozdravlja v raznih jezikih in je takrat najprimernejši trenutek, da sproži pištolo, ker ne bi nihče slišal strela. In se je zgodilo. Na baziliki sv. Petra je ura kazala 17.17, ko je papež pozdravljal množico in jim z veselim obrazom delil blagoslov. In takrat je Ali Agca pomeril proti vozilu in sprožil. Redovnica Lucija, ki je bila blizu njega, je slišala strel, zakričala in zgrabila ubijalca. Pomagali so še drugi. Pristopili so stražarji in ga odpeljali. Papež pa je omahnil na roke svojega tajnika Stanislava Dziwisza« (str. 75). Takoj po atentatu 13. maja 1981 sta si tajnik Stanislaw Dziwisz in Janez Pavel II. izmenjala nekaj besed: »Kje?« »V trebuhu.« »Ali zelo boli?« »Da. O Marija, Mati moja! Marija, Mati moja!« Papeža so z rešilnim avtomobilom hitro odpeljali na polikliniko Gemelli. Še v rešilnem avtomobilu, preden je izgubil zavest, je atentatorju odpustil. Ker je izgubil veliko krvi, so mu takoj dali transfuzijo krvi, ki pa je organizem ni sprejel. Zdravniško osebje na polikliniki mu je darovalo svojo kri, ki jo je zdaj papežev organizem sprejel. Papežev osebni zdravnik je papeževega tajnika spomnil, naj papežu podeli bolniško maziljenje, kar je ta takoj storil. Kljub majhnemu upanju, da bo papež preživel, je zelo zahtevna operacija po skoraj štirih urah in pol uspela. Papeževo črevo je krogla na več mestih raztrgala. Izstrelek je za nekaj milimetrov zgrešil vitalne organe, kot so jetra in vranica. Ni zadel hrbtenice, ampak samo križno kost. Papežu je močno odtekala kri. Imel je zelo nizek pritisk, srce je prehitro bilo. Dobival je nenehne transfuzije krvi. Odrezali so mu 65 centimetrov črevesa. V nedeljo po atentatu so ob angelovem češčenju oddajali papeževe tresoče besede, ki so jih posneli pri njegovi bolniški postelji: »Molim za brata, ki me je ranil, kateremu sem že iskreno odpustil.« V začetku junija se je papež že vrnil domov. Toda kmalu ga je napadel zelo nevaren virus. Moral je ponovno na polikliniko Gemelli. Tri mesece po atentatu, 13. avgusta, je zopet zapustil bolnišnico. To drugo bivanje ima za nadaljnji potek dogodkov velik pomen. Med tem bivanjem v bolnišnici je papež začel razmišljati o morebitni povezanosti med atentatom in 13. majem, ki je dan prvega Marijinega prikazanja trem pastirčkom v Fatimi. Spomnil se je na tretji del fatimske skrivnosti, ki mu do tedaj še ni bil poznan in tudi še ni bil objavljen, zato je zaprosil, da mu besedilo prinesejo iz tajnega vatikanskega arhiva. Dne 18. julija 1981 je kardinal Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za nauk vere, izročil dve kuverti (belo z izvirnim besedilom sestre Lucije v portugalščini in oranžno z italijanskim prevodom) namestniku na državnem tajništvu, škofu Eduardu Martinezu Somalu. Obe kuverti je dobil papež Janez Pavel II., nameščen v 10. nadstropju poliklinike Gemelli v Rimu. Prebral je 3. del fatimske skrivnosti. Pozanimal se je o podrobnostih fatimskih sporočil in o poznejših sporočilih sestri Luciji, tudi o posvetitvi Rusije. Sklenil je, da se bo prihodnje leto, ob 65-letnici prikazovanj šel v Fatimo zahvalit Mariji za rešitev in bo izvršil tudi posvetitev sveta in Rusije. Spoznal je, da je tretji del fatimske skrivnosti povezan prav z njim in da je on »škof v belem«. Res je naslednje leto, 13. maja 1982, poromal v Fatimo za petinšestdeseto obletnico Marijinih prikazovanj. Tam se je zahvalil Mariji, da ga je ob atentatu ohranila pri življenju. Izpovedal je dejanje posvetitve: “Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo.” Pojasnil je, kaj pomeni posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu: »Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni, približati se po priprošnji Matere samemu viru življenja, ki se je odprl na Golgoti. Iz tega vira izvirata odrešenje in milost (…) Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni vrniti se pod Sinov križ. Še več: Pomeni ta svet posvetiti prebodenemu Odrešenikovemu Srcu in ga tako zopet privesti k viru njegovega odrešenja.« Svet je posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu tudi 16. oktobra 1983 v Rimu pred sinodalnimi očeti med škofovsko sinodo. Na poti v Srednjo Ameriko je 2. marca 1983 na lizbonskem letališču dejal: “Želim obnoviti svoj klic, naj svet posluša sporočilo, ki nam prihaja iz Fatime.” Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1984, je skupaj s škofi vsega sveta posvetil Rusijo, Cerkev in ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Fatimo je obiskal drugič 13. maja 1991 in se srečal s sestro Lucijo. Nazadnje je Fatimo obiskal 13. maja 2000, da je tam ob udeležbi milijon in pol romarjev razglasil za blažena Frančiška in Jacinto. Srečal se je tudi z vidkinjo Lucijo. V jubilejnem letu 2000 je povabil vse škofe sveta v Rim. Tedaj je v nedeljo, 8. oktobra, skupaj z več kot 1.500 škofi, predstavniki svetovnega episkopata, pred originalnim kipom fatimske Božje Matere, izročil Cerkev in človeštvo Mariji, zarji odrešenja. Ko je bil papež Benedikt XVI. v Fatimi 12. in 13. maja 2010 za sklep leta duhovništva, se je pred kapelo prikazovanj v Fatimi 12. maja 2010 v molitvi spomnil tudi svojega predhodnika: »Častitljivi Božji služabnik papež Janez Pavel II. je trikrat prišel semkaj k tebi v Fatimo in se zahvalil ‚nevidni roki‘, ki ga je pri atentatu 13. maja na Trgu svetega Petra rešila smrti. On je svetišču v Fatimi podaril kroglo, ki ga je bila hudo ranila in ki je bila vdelana v tvojo krono Kraljice miru.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar