Prvo poglavje knjige Razodetje apostola Janeza predstavlja veličastno videnje vstalega in slavnega Kristusa. Videnje, ki ga je Janez imel na otoku Patmos, kamor je bil pregnan zaradi Božje besede in pričevanja o Jezusu (Raz 1,9–20). Janez pravi, da se je to videnje Kristusa, ki je zmagal nad smrtjo, zgodilo »na Gospodov dan« – en tê kyriakê heméra (Raz 1,10). Ob koncu prvega stoletja je bila Cerkev, ki se je rodila iz Jezusove smrti in vstajenja, v obliki majhnih, a živahnih skupnosti prisotna skoraj po vsem Sredozemlju. Kristjani pa so med sedmimi dnevi v tednu ločili en dan in ga imenovali »Gospodov dan«.
Med številnimi okoliščinami, ki so si jih delili z vsemi drugimi ljudmi, so se kristjani razlikovali v rečeh, za katere so trdili, da pripadajo Gospodu. To so predvsem: obed, večerja, ki jo Pavel imenuje »Gospodova večerja« (kyriakòn deîpnon: 1 Kor 11,20); dan v tednu (kyriakê heméra), kot v odlomku iz Razodetja; pozneje tudi kraj evharističnega praznovanja »Gospodov kraj« (tò kyriakòn).
Zato je pomenljivo, da je grška beseda kyriakòn (ustreznica latinske besede dominicum) prešla tudi v naš slovenski jezik, saj beseda Cerkev (ang. church, nem. Kirche), tako za označevanje stavbe kot skupnosti, izhaja prav iz tega izraza. Gospodova hiša, Gospodova skupnost, prav to je Cerkev, ki na Gospodov dan slavi vstalega in živega Kristusa Gospoda, navzočega v zboru, zbranem pri poslušanju besede in pri evharistični daritvi. Zato je v središču vstali Kristus, ki pravi: »Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja« (Raz 1,17–18). On je tisti, ki je navzoč sredi med tistimi, ki so zbrani v evharističnem zboru.
Ko so tretji dan po Jezusovi smrti ob zori žene odkrile prazen grob, je bil to dan po soboti. Torej ob zori prvega dne judovskega tedna. Na ta dan se je Bog izkazal z močjo, ko je Jezusa obudil od mrtvih. Na ta dan se je rodila velikonočna vera v živega Gospoda. Na ta dan je Jezus prišel med svoje učence (Jn 20,19), podobno pa je storil tudi osem dni pozneje (Jn 20,26).
Da bi se spominjali Jezusovega vstajenja, da bi ga priznali kot živo navzočnega sredi njegove Cerkve, da bi potrdili pričakovanje prihoda Jezusa, Sina človekovega v slavi, se kristjani zbiramo na ta dan. Izraz »Gospodov dan« je prešel v romanske jezike (it. domenica, fr. dimanche). Ker pa je to dan praznovanja in torej dela prost dan, imenujemo ta dan nedelja.
Prve krščanske skupnosti so s poglabljanjem svoje vere, rastjo v poznavanju krščanske skrivnosti in predvsem s praznovanjem na Gospodov dan razvile teologijo nedelje, ki jo lahko zremo v različnih nazivih. Nedelja je dan vstajenja Jezusa Kristusa, torej je vedno velikonočni praznik! Vera pričuje, da je bila smrt za vedno premagana in da je Bog z večnim življenjem odprl svoje kraljestvo. Zavest o prazničnosti tega dne je bila tako močna, da je Tertulijan trdil, da je ob nedeljah prepovedano klečati pri molitvi, in to v znak svobode in dostojanstva kristjanov kot Božjih otrok. Poleg tega Tertulijan trdi tudi, da se kristjani ob nedeljah ne smejo obnašati tesnobno, zaskrbljeno, žalostno.
Znano je, da so slavni Afriški mučenci iz Abitine mučiteljem odgovorili: »Sine dominico non possumus«. Ko pogosto prevajamo njihovo misel, da ne morejo živeti brez nedelje, je pomenljiv globlji pomen izraza dominico/dominicum. Gre za tiste resničnosti, ki za prvobitno krščansko skupnost predstavljajo vse, kar je Gospodovo in kar je v povezavi med Svetim pismom, liturgijo in življenjem. Ta vez je bila tako tesna, da je bila vzrok za preganjanje in mučeništvo. Lahko bi pomenilo »ne moremo živeti«, lahko bi to dopolnili v »ničesar ne moremo«, kar izraža tudi Jezusovo trditev: »brez mene ne morete ničesar storiti (Jn 15,5)«. Toda »sine dominico non possumus« zajema vse: Kristjani ne moremo brez Gospodovega dne, na katerega obhajamo zakrament Gospodove žrtve, skrivnost njegove smrti in vstajenja. In pri večerji Gospodovega telesa obhajamo njegovo vstajenje in dan veselega srečanja vstalega Gospoda s svojimi učenci.
p. Nikolaj
Ni komentarjev:
Objavite komentar