Tončka je godovala na dan sv. Antona Puščavnika. Večina praznikov je bila že mimo, vendar je viselo v šijah še nekaj klobas, zato je eno dobila za darilo. Mama jo je skuhala v ješprenju in jo razdelila na šest delov: po en košček za vsakega od petih otrok in za očeta. Za mamo je ostala špina. Pa so bili vsi zadovoljni. Vsekakor se Tončka spomni teh čudovitih praznovanj še po skoraj devetih desetletjih. Domači se tudi zdaj spomnijo njenega godu. Otroci in vnuki ji prinesejo vsega, o čemer v otroštvu ni niti sanjala. Okoli sebe ima na mizi polne sklede sadja, slaščic in drugih dobrot. Nanesli so ji tudi oblačil. Pa kaj ko jih ne rabi. Saj skoraj nikamor ne gre; samo k zdravniku, a še to redko. Edino, česar si resnično želi, pa ji niso pripravljeni omogočiti, je, da bi šla še kdaj k maši. Včasih je bila skoraj vsak teden maša v podružnični cerkvici sredi vasi. Od kar so najstarejši vaščani pomrli, se je to opustilo. Toliko avtomobilov je pri hiši, a ni nikogar, ki bi jo peljal k fari. No, do cerkve bi jo morda še zapeljali, a z njo k maši ne bi šel nihče. Sama pa je komaj prestavljala noge in se bala, kdaj se ji bo zavrtelo. Znanka se je ponudila, da bi jo spremljala, pa so jo zavrnili, da bodo že sami uredili in naj se ne vtika. In se seveda ni. Vsake toliko časa je Tončka zahrepenela po spovedi. Kako dolgo je že, kar je poslednjič prejela sveti zakrament! Nekega jutra, ko še niti pošteno ni vstala, jo je nepričakovano obiskal župnik. Če bi se bil najavil na obisk, bi ga pričakala urejena in pripravljena na pogovor. Zdaj pa je bila vsa zmedena in bilo ji je nerodno. Rekel je, da jo je prišel spovedat. Seveda je bila tega vesela, a od spovedi ni imela kaj dosti. Trudila se je, da bi se spomnila spovednih obrazcev, tudi grehov ni mogla spraviti skupaj. Župnik je bil navajen vseh vrst ljudi, tudi starih in zmedenih. Tončka je dobila odvezo in bila potolažena. Ni pa vedela, da je bila to najbrž njena zadnja spoved. Kaj je naredila narobe, da so se otroci odvrnili od vere? Ko se je sama vendar tako trudila, da bi ji ostali zvesti!
Imela je službo, pravzaprav službico. Ni imela posebne izobrazbe in je bila več kot srečna, da je delala v pisarni. Veljala je za zelo pridno. Včasih je težko zmogla, pa je podaljšala delovni čas. Preprosta službica, ampak lepo na toplem pod streho in blizu doma. Bila je hvaležna zanjo.
Zato je šefinja vedela, da jo ima v rokah. Lahko ji je grozila s tem, ker je hodila k maši. Dokler se ni poročila, je še nekako šlo. Ko je imela družino in ji je bila služba še pomembnejša, je bila še bolj preplašena. Z možem sta šla najraje k maši v njegovo faro. Tudi žegna za veliko noč si ni upala nesti tako kot drugi. Nekaj pirhov in malo hrena je stisnila v torbico in se zmuznila v cerkev.
Zaresne težave so se začele šele, ko sta šla otroka v šolo in k verouku. Tudi to je bilo treba opraviti na skrivaj. Bil je izobražen ugleden človek, imel je hišo ob cesti, ki je vodila k cerkvi. Ko so šli otroci iz šole v župnišče, se je postavil na vrt in gledal, čigavi so. Nato je imena tistih, ki po njegovo ne bi smeli k verouku, sporočal nadrejenim njihovih staršev. Tudi Tončka jih je slišala od šefinje. Potem je otroka ded s kolesom vozil k verouku po velikem ovinku čez sosednje vasi. Koliko strahu je bilo povezano s tem. Otroka sta jokala in se še onadva bala, kaj bo, če ju zasačijo pri verouku. Grožnja, da bo mama ob službo, je vedno visela nad njimi.
Ali so se otroci zato odvrnili od vere? Pa saj zdaj niso več taki časi! Ali je pogrešila kje drugje?
Zdelo se ji je, kakor da je pri spovedi.
Počasi se je znočilo, sin in snaha sta odšla za delom, vnuki so se odpeljali v Ljubljano. Sama je obsedela za mizo polno daril. Pokojni župnik se ji je nasmehnil iz teme, češ da je že prav tako in da vse razume. In tudi Križani v kotu – saj ga ni dobro videla – a imela je občutek, da tudi on razume.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar