Molitev je moja spremljevalka prav od nežne mladosti, kolikor daleč sega moj spomin. Vendar pa se »navada« molitve s časom spreminja, zelo spreminja, ne da bi vedela vzrok spreminjanja.
V otroštvu in še dolgo potem v življenju sem hotela čim več znati na pamet, od križevega pota do molitev ob raznih priložnostih. Osnova molitve je ostal stalni rožni venec, koliko na dan, čim več, vedno je bil moj spremljevalec, celo na vožnji s kolesom je bil v roki mali venček. Koliko je bilo ob tem štetju rožnih vencev tudi resničnega premišljevanja – sedaj domnevam, da veliko premalo, ker je prevladovalo štetje, ki je bilo: čim več.
Moja molitvena navada pa se je v zadnjem času zelo spremenila. Zakaj, sama ne poznam vzroka, toda molitev je postala »drugačna«.
Prevladuje »pogovor«, ki bi mu morda smela reči globlje premišljevanje. Ob molitvi rožnega venca se dobesedno zgubim, če ga molim sama seveda, moje misli gredo tako v globino skrivnosti Marijinega in Gospodovega življenja, da na štetje zdravamarij pozabim. Najlepši so trenutki, ko odklenem župnijsko cerkev ter sem nekaj trenutkov sama z Njim, osamljenim Jetnikom! Včasih so ti trenutki pred mašo kar dolgi, predno še kdo pride v cerkev. Lahko bi v tem času zmolila tudi rožni venec. Toda toliko je oseb, toliko je potreb, ki jih želim še posebno priporočiti Njemu, zato ne zmorem zraven štetja po rožnem vencu, ampak je le pogovor, ki pa ga potem tudi doma v duhu pogosto ponavljam, bodisi ob vsakdanjem delu, ali ponoči, ko se zbudim.
Redni rožni venec je ostal le eden, včasih se še ta skrči le na obvezno desetko živega rožnega venca. Nikoli pa ne mine dan brez hvalnic in večernic, ki so seveda še posebno prošnja za nove duhovniške in redovniške poklice. Saj ta prošnja je najbolj pogosta tudi v tihem pogovoru z Njim, ki je veliko sam, ter mi tako pomaga sprejemati mojo pogosto samoto.
Četudi
različna, je molitev bila in je vodilo mojega življenja, moja stalna
spremljevalka!
Angelca
Ni komentarjev:
Objavite komentar