Za vsak greh je treba zadoščevati. Veliki grehi se nam izbrišejo pri sv. spovedi, za male grehe imamo poleg spovedi tudi druga sredstva odpuščanja, na primer molitev in različna spokorna dela. Vendar ni dovolj, da se nam grehi odpustijo, ampak moramo zanje opraviti zadoščevanje. Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim. Odveza odstrani greh, ne popravi pa vsega raznovrstnega nereda, ki ga je povzročil greh. Greha odvezani grešnik mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja. Storiti mora torej še to in ono, da popravi svoje grehe: na primeren način mora 'zadostiti' za svoje grehe ali 'opraviti pokoro' zanje. To zadoščevanje se imenuje tudi 'pokora'« (KKC 1459). Pokora, ki jo naloži spovednik, je običajno premajhna, da bi zadostila za vse naše grehe. Poleg tega mnogi ljudje zelo žalijo Boga in Devico Marijo, a se svojih grehov ne spovedujejo. Zase in za vse te je treba zadoščevati. Ta namen ima med drugim pobožnost prvih petkov in prvih sobot.
V posebnem razodetju sredi leta 1674 je Jezus sv. Marjeti Mariji Alacoque potožil: »Kljub mnogim prizadevanjem za njihovo srečo ostajajo ljudje hladni in brezbrižni. Vsaj ti mi stori to veselje, da zadoščuješ za njihovo nehvaležnost, kolikor boš mogla. Jaz bom tvoja moč, ne boj se ničesar.«
Na neki petek med svetim obhajilom je Jezus sv. Marjeti Mariji Alacoque posredoval tako imenovano dvanajsto ali véliko obljubo: »Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.« Smrtna ura je v našem življenju najbolj odločilna. Od nje je odvisna naša večnost. Obljuba, ki zagotavlja srečno zadnjo uro, srečno smrt in s tem srečno večnost, zasluži naziv 'vélika'. Namen obljube ni v tem, da bi samo devet prvih petkov prejemali zadostilno sveto obhajilo, ampak da bi ga pogosto in dobro pripravljeni prejemali vse življenje.
Za tiste, ki opravijo pobožnost petih zaporednih prvih sobot in izpolnijo pet pogojev, je Devica Marija fatimski vidkinji Luciji leta 1925 zagotovila srečno smrt: »Vsem, ki se bodo na prvo soboto pet zaporednih mesecev spovedali [lahko več dni prej ali pozneje] in prejeli sveto obhajilo, molili en del rožnega venca in mi petnajst minut delali družbo s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca z namenom, da bi mi zadoščevali, bom pomagala ob smrtni uri z milostmi, ki so potrebne za njihovo zveličanje.«
Marija je 13. julija 1917 v Fatimi napovedala: »Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago.« Da se bo to zgodilo, je potrebna oživitev češčenja Marijinega brezmadežnega Srca, ki bo vodila do doslednejšega življenja po evangeliju. K temu prispeva tudi obhajanje prvih sobot.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar