Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (8) Globlja povezanost s Srcem Jezusovim

Božji Sin »biva v Očetovem naročju« (Jn 1,18), počiva na njegovem Srcu. Po svetosti hrepeneči kristjani vseh časov so duhovno počivali na Jezusovem Srcu. Kristjan, ki je prisrčno povezan s Srcem Jezusovim, počiva na njegovem Srcu in iz njega dobiva moč za poglobljeno duhovno življenje. Ob njem poteši žejo po Božji bližini in ljubezni. Naše srce je nemirno, dokler se ne spočije v Srcu Jezusovem. Jezus nas vabi: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije« (Jn 7,37). Jezusovo odprto Srce nas bo napojilo s Svetim Duhom (prim. Jn 7,39), ki je ljubezen.

Na kristjane vseh časov je imelo velik vpliv kontemplativno zrenje Kristusovih ran, zlasti srčne rane. Ko se je vstali Odrešenik prikazal apostolom, jim je pokazal svoje poveličane rane. Ko so apostoli pripovedovali Tomažu, da so videli vstalega Gospoda, jim je odgovoril: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Ko se je Jezus apostolom ponovno prikazal, je povabil Tomaža: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je izpovedal vero: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,24-29).

V Jezusovih ranah se razodeva vsa Odrešenikova ljubezen do nas. Vsi moramo gledati na tistega, ki smo ga prebodli s svojimi grehi (prim. Jn 19,37). Iz tega zrenja bodo v nas rastle Božje kreposti: vera, upanje in ljubezen.

Posebej so bili s Srcem Jezusovim povezani nekateri svetniki, ki so globoko doživljali njegovo ljubezen in jo z velikim notranjim ognjem oznanjali v Cerkvi: Bernard, Bonaventura, Albert Veliki, Gertruda iz Helfte, Katarina Sienska, Henrik Suzo (Seuse), Peter Kanizij, Franc Saleški, Janez Eudes, Marjeta Marija Alacoque itd. S svojimi poglobljenimi spisi so vplivali in še vplivajo na mnoge kristjane.

Češčenje Srca Jezusovega je pomembno še posebej v našem času, ker se je ljubezen pri mnogih ohladila. V puščavi verskega življenja nastaja tudi večja žeja po bližini Boga. Kjer so srca postala hladna, je večja potreba po Božjem Ognju. Papeži zadnjih stoletij so pogosto govorili o ljubezni Božjega Srca.