FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Pripravljamo se z rožnim vencem (2) Zakaj je treba moliti? I.

»Oče, prihaja mi na misel vprašanje: Zakaj je sploh treba moliti? Mnogi živijo brez molitve, pa jim vseeno dobro gre. Morda še bolje kakor tistim, ki molimo.«

- Jernej, kdaj komu dobro gre? Misliš, da je človek srečen takrat, ko ima obilico materialnih dobrin? Za zadovoljstvo in srečo je treba nekaj drugega. Morda ti je že poznana naslednja pripovedka: Neki kraljevič je bil vedno nezadovoljen. Modreci so svetovali, naj bi poiskali popolnoma zadovoljnega človeka in njegovo srajco zamenjali s kraljevičevo. Uradniki so iskali, a takšnega človeka niso našli. Ko je bil njegov oče kralj na lovu, je naletel na veselo prepevajočega delavca v vinogradu. Ko ga je vprašal, če je zadovoljen, mu je odgovoril: 'Popolnoma sem zadovoljen. Ne bi želel menjati ne s papežem ne s kraljem.'

Kralj ga je poprosil za njegovo srajco, da bi jo dal sinu, a delavec je odgovoril: 'Veličanstvo, res mi je žal, a ne morem izpolniti vaše želje. Nimam niti ene srajce.'

»Oče, razumem, kaj si hotel s to pripovedko povedati. Naša sreča ni odvisna od materialnih dobrin. Ne molimo zato, da bi imeli vsega na pretek. Materialne dobrine si moramo pošteno prislužiti. Tudi ti zato hodiš v službo, mar ne?«

- Moj sin, ni rečeno, da za materialne dobrine ne smemo prositi Boga, saj molimo v očenašu: 'Daj nam danes naš vsakdanji kruh.' Vendar gre pri molitvi za mnogo več. Gre za našo ljubezen do Boga, do Kristusa, do Svetega Duha, do Device Marije, svetnikov in angelov. Kogar ima človek rad, s tistim se rad pogovarja. Če se mi molitev upira, najbrž ne ljubim Boga. S tem ni rečeno, da ni za nas molitev včasih težka. Tudi v naših medsebojnih odnosih v družini včasih zaškriplje. Vendar se končno vsi potrudimo, da se zadeve uredijo. Dokler tega ni, smo nesrečni. Tako je tudi z našo molitvijo in odnosom do Boga.

Za dobrega kristjana je molitev nekaj naravnega. Kakor človek vsak dan večkrat jé, tako bi moral tudi večkrat moliti. Sv. Pavel celo naroča: 'Neprenehoma molite!' Tudi dihamo neprenehoma, sicer kaj hitro umremo. Ideal je, da bi bili vedno povezani z Bogom, čeprav nanj ne moremo kar naprej misliti. Sam se večkrat spomnim na stavek sv. Pavla, da v Bogu živimo, se gibljemo in smo.