FATIMA – OKNO UPANJA (30) Lucija je naročala Frančišku za čas, ko bo prišel v nebesa

»Tam ne pozabi prositi naše Gospe, da tudi mene hitro vzame k sebi.«

»Tega ne bom prosil. Ti dobro veš, da te Ona še noče tam.«

Na dan pred svojo smrtjo je Luciji rekel:

»Glej, jaz sem že zelo slab, samo še malo in šel bom v nebesa.«

»Potem glej, da ne boš pozabil mnogo moliti za grešnike, svetega očeta, zame in za Jacinto, ko boš tam.«

»Seveda, molil bom. Toda raje vse to naroči Jacinti, bojim se, da bom pozabil, ko bom prišel k našemu Gospodu. In potem bi ga raje tolažil.«

Zdaj se bom pred obhajilom spovedal

Frančišku se je nenadoma stanje poslabšalo. Dušil ga je kašelj, vročina je kar naprej rastla, vsaka jed se mu je uprla. Očeta je prosil:

»Oče, preden umrjem, bi rad prejel našega Gospoda.«

»Takoj bom to uredil,« je dejal oče in v strahu, da mu župnik ponovno ne bo dovolil prejeti skritega Jezusa, je odšel v župnišče. Župnik je obljubil, da bo prišel bolnika spovedat. Frančišek pa je medtem prosil sestro Terezijo, naj gre po Lucijo.

Lucija v četrtem Spominu pripoveduje:

»Nekega dne navsezgodaj zjutraj me je prišla njegova sestra Terezija poklicat:

'Pridi hitro! Frančišek je zelo slab in bi ti rad nekaj povedal.'

Hitro sem se oblekla in šla k njemu. Prosil je mamo, brate in sestre, naj odidejo iz sobe. Kar mi je hotel povedati, je skrivnost. Odšli so, on pa je rekel:

'Zdaj se bom spovedal, da bom lahko prejel sveto obhajilo, potem pa bom umrl. Prosim, da mi poveš, če si me videla narediti kakšen greh, in da greš tudi Jacinto vprašat, ali me je videla grešiti.'

'Nekajkrat nisi ubogal svoje matere,' sem mu odgovorila, 'kadar ti je rekla, da ostani doma, ti pa si odšel k meni in se skril.'

'Res je, ta greh imam. Sedaj pojdi vprašat Jacinto, če se spomni še kakšnega.'

Šla sem k Jacinti in ko je malo premislila, mi je odgovorila:

'Povej mu, da je, še preden se nam je prikazala Marija, očetu ukradel novčič, da je od Joséja Marto da Casa Velha kupil piščalko, in ko so dečki iz Aljustrela metali kamenje proti tistim iz Boleirosa, jih je tudi on nekaj vrgel.'

Ko sem mu sporočila sestrine besede, je odgovoril:

'Teh grehov sem se že spovedal, a se jih bom še enkrat. Morda je zaradi teh mojih grehov naš Gospod tako žalosten! In tudi če ne bi umrl, takih grehov ne bom več počel. Danes jih iz vsega srca obžalujem.'

In s sklenjenima rokama je molil:

'O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.'

Nato je rekel:

'Poslušaj, tudi ti moraš prositi našega Gospoda odpuščanja za moje grehe.'

'Prosila ga bom, ne skrbi. Če ti ne bi naš Gospod že odpustil, bi naša Gospa takrat ne rekla Jacinti, da te bo kmalu odpeljala v nebesa. Zdaj pa grem k maši in bom pri skritem Jezusu molila zate.'«