BOŽJI SIN je s svojim trpljenjem in smrtjo na križu sprejel nase vse naše zlo in trpljenje, čeprav osebno ni imel nobenega greha. S tem nas je tega zla, greha in trpljenja v korenini odrešil. Tako nas v vseh prepadih našega zla in trpljenja popolnoma razume in nam hoče pomagati, da bi se zavestno in svobodno vključili v njegovo trpljenje in smrt ter bi po tej poti prišli skupaj s poveličanim Kristusom tudi do njegovega vstajenja. Smisel trpljenja bolje razumemo, če gledamo na drugo stran. Smisel Kristusovega trpljenja nam postane jasen, če gledamo na njegovo vstajenje. Naš križ postane lažji in bolj razumljiv, če gledamo na drugo stran, onkraj groba. Pravzaprav ga prav razumemo samo, če se prestavimo na Božjo stran, preko groba.
Bog ni brez srca za naše
stiske in bolečine. SVETO PISMO ga predstavlja, da je boljši od vsake zemeljske
matere: »Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega
telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani
sem te napisal« (Iz 49,15–16).
Pismo Hebrejcem pravi o
Jezusu: »Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z
našimi slabostmi, temveč podobno preizkušanega v vsem, razen v grehu« (Heb
4,15).
Trpljenje ima veliko
odrešenjsko vrednost. Je sredstvo za odreševanje sveta, sredstvo za graditev
novih nebes in nove zemlje.
Jezus je trpljenje
prostovoljno vzel nase, da nas je z njim odrešil. V njem je moral videti veliko
vrednost, sicer ga ne bi sprejel. Nedolžen je trpel za vse ljudi vseh časov, da
je trpljenju vseh ljudi vseh časov odvzel nesmisel in mu dal smisel. Vera
trpljenja ne odpravlja, pač pa mu daje smisel. Brez Kristusa, ki visi in umira
na križu, a tudi vstane od mrtvih, bi bilo naše trpljenje res nerazrešljiva
uganka. Če pa svoje še tako veliko trpljenje povežemo z njegovim, zgubi svojo
izzivalno moč proti Bogu.
Pisatelj ALOJZ REBULA se je
problema trpljenja lotil s prave strani, ko je zapisal: »Čemu trpljenje? Lahko
je vreči ta ugovor v obraz nebesom, manj lahko pa Človeku, ki visi na križu!
Jezus je šel preko velikega petka do velike noči. Kristjan ve, da tudi zanj ni
druge poti.«
Najboljši način za
združevanje našega trpljenja in trpljenja vsega človeštva s Kristusovim
trpljenjem je dejavno sodelovanje z mašno daritvijo. Tu se za nas daruje Jezus
in se ponavzočuje njegovo trpljenje in vstajenje. Vse trpljenje združujemo z
njegovim in ga skupaj z njim darujemo nebeškemu Očetu. Jezus je na Kalvariji na
križu pravzaprav že sprejel nase vse naše trpljenje. Pričakuje pa od nas, da
pri tem darovanju sodelujemo tudi sami, ker nas sprejema za svoje sodelavce in
sodarovalce.
Človekov zadnji cilj seveda
ni trpljenje, ampak sreča, večna sreča. Veliki petek je potreben, ker brez njega
ni velike noči. Nobene druge poti ni do velike noči kakor prek Kalvarije. Če bi
bila kakšna druga, ki bi bila boljša od te, bi jo Jezus gotovo izbral. V tej
luči Kristusov križ ni bil kraj poraza, temveč zmage. Podobno velja za naš
križ, če ga le povezujemo s Kristusovim križem. Ko sprejemamo trpljenje v tem
duhu, se v našem življenju uresničuje Kristusova zmaga. Za to je potrebna vera.
Uganko zla in trpljenja zadovoljivo reši le tisti, ki je globoko veren. Problem
trpljenja je razrešljiv v luči vere. Zaradi tega za trpljenje nismo
neobčutljivi, pač pa ga moremo potrpežljivo prenašati.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar