Že pri prvem prikazanju je
Marija pastirčkom obljubila, da bodo prišli v nebesa. V drugem pa je povedala,
da bo Frančiška in Jacinto vzela kmalu. Misel na smrt ju je stalno spremljala
in ju spodbujala, da sta se junaško žrtvovala. Po zadnjem Marijinem prikazanju
v oktobru 1917 sta bila zdrava še eno leto. Proti koncu oktobra 1918 sta
zbolela za tako imenovano špansko gripo oba, najprej Jacinta, za njo pa
Frančišek. Za to epidemijo so takrat ljudje umirali po vsej Evropi. Njun oče je
povedal, da so bili o vseh svetih v njihovi družini vsi v postelji, razen njega
in sina Janeza. Oče je bil »bolničar tiste bolnišnice«, kakor je sam rekel.
Frančišku in Jacinti se je stanje zboljšalo, da sta vstala, a sta kmalu zopet
zbolela. Bolezen je zdaj bolj prizadela Frančiška, ki je dobil pljučnico.
Lucija v drugem Spominu poroča o njem:
»V svoji bolezni je bil junaško potrpežljiv,
nikoli ni zastokal ali potožil. Nekoč, tik pred smrtjo, sem ga vprašala:
'Frančišek, ali zelo trpiš?'
'Da, toda vse trpim iz ljubezni do Jezusa in
Marije.'
Drugič mi je dal vrv, o kateri sem že govorila:
'Vzemi jo, nesi jo proč, preden jo vidi moja
mati. Sedaj je ne morem več nositi.'
Jedel je vse, kar mu je mati prinesla, in nisem
opazila, da bi se mu kakšna jed upirala. Tako je prišel dan, ko naj bi odšel v
nebesa. Na predvečer je rekel mami in svoji sestri: 'Odhajam v nebesa, a tam
gori bom zelo prosil Jezusa in Marijo, naj tudi vaju čim prej vzameta gor.'«
Ni komentarjev:
Objavite komentar