POPOLNA PODARITEV (9) »Živeti v resnici Kristusove posvetitve …«

Janez Pavel II. je na praznik Gospodovega oznanjenja leta 1984 skupaj s škofi vsega katoliškega sveta posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu Cerkev in vse človeštvo: »svet drugega tisočletja, ki se bliža koncu«. »Mati vseh ljudi in narodov, ti poznaš njihovo trpljenje in njihovo upanje in po materinsko občutiš njihove boje med dobrim in zlom, med lučjo in temo, boje, ki pretresajo sedanji svet … Z ljubeznijo Matere in Božje dekle objemi naš človeški svet, ki ti ga polni skrbi za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov darujemo in posvečamo … Na poseben način tiste ljudi in narode, ki posebno potrebujejo tega darovanja in posvetitve.«

            Papež pravi, da je 25. marec izbral kot dan posvetitve zato, ker nas ta praznik »spominja na začetek odrešenja«. »Ta začetek je povezan z adventom. In vse sedanje leto odrešenja je nekakšen advent, ker se približujemo letu 2000 po Kristusovem rojstvu. To pričakovanje 2. tisočletja krščanske dobe živimo tako, da smo deležni skupaj z drugimi hudih bolečih izkustev narodov in celo vsega človeštva v današnjem svetu. – Iz teh izkustev se poraja posebna potrebnost, tako rekoč notranja zahteva po tem, da se z obnovljeno in vse bolj živo vero opremo na sámo Kristusovo odrešenje, na Kristusovo neizčrpno odrešenjsko moč. Zakaj Bog je tisti, ki 'je v Kristusu svet spravil s seboj … in razglasil med nami besedo sprave' (Kol 5,19). Spričo groženj, ki obtežujejo današnje človeštvo in ki imajo svoje korenine v grehu, je tu še ena pobuda več za še bolj nujen poziv k sklicevanju na moč odrešenja … Rad bi razglasil to neskončno moč odrešenja skupaj z vami in s celotno Cerkvijo. Rad bi jo razglasil po posredovanju brezmadežnega Srca Božje Matere, ki je izkusila to moč odrešenja prav posebno živo in globoko.«

            Kako bi se ob tem ne spomnili na sv. Ludvika Montfortskega, ko pravi: »Tisti, ki so se po Mariji popolnoma podarili Kristusu, naj posebej častijo veliko skrivnost učlovečenja, ki jo praznujemo 25. marca in ki je v prav posebni zvezi s popolno podaritvijo samega sebe Mariji in po njej Kristusu«(PO 243)?

            Podobno moremo reči o besedilu papeževe molitve, s katero je skupaj s škofi posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu in v kateri so posebne pozornosti vredne besede:

            »Mati Kristusova, pred teboj, pred tvojim brezmadežnim Srcem, bi se danes z vso Cerkvijo radi pridružili posvetitvi, s katero se je tvoj Sin iz ljubezni do nas posvetil Očetu: 'In jaz se posvečujem zanje,' je dajal 'da bodo tudi oni posvečeni v resnici' (Jn 7,19). Pri tej posvetitvi za svet in človeštvo se želimo združiti z našim Odrešenikom, zakaj v njegovem Božjem Srcu dobi ta posvetitev moč odpuščanja in sprave. – Moč te posvetitve traja naprej skozi vse čase, zajema vse ljudi, vsa ljudstva in narode, premaguje sleherno zlo, ki ga je duh teme zmožen vzbuditi v srcu človeka in v njegovi zgodovini ter ga je v resnici vzbudil v našem času. – Kako globoko občutimo, da je posvetitev potrebna za človeštvo in svet, za naš sedanji svet, v zedinjenju s samim Kristusom! Svet mora po posredovanju Cerkve postati deležen Kristusovega odrešenjskega dela.«

            Iz tega vidimo, da ima posvetitev Mariji – in s tem še posebej grignionska »popolna podaritev« (drug izraz za »posvetitev« ali »izročitev«) – svoje trdne temelje v Svetem pismu in celo v najodločilnejšem dogodku celotne odrešenjske zgodovine: v Kristusovi kalvarijski daritvi, dovršeni z vstajenjem.

            Jezus je izrekel besede: »Posvečujem se zanje …« neposredno pred svojim trpljenjem. Pomenijo pa isto kakor: »Darujem se zanje.« Z učlovečenjem je Božji Sin po Mariji stopil na pot daritve za vse ljudi; in ta pot se je dovršila na križu, kjer je v združenju z Marijo, ki je stala pod križem DAROVAL svoje življenje, sam sebe Očetu za odrešenje sveta. V posvečujočo moč te daritve je posameznik pritegnjen s krstom, ki nas tako rekoč potopi v Odrešenikovo smrt in vstajenje.

            Papež Janez Pavel II. je posvetitev vsega sveta Mariji naslonil na Jezusovo posvetitev Očetu. Tudi naša »popolna podaritev« (ali posvetitev, izročitev) Mariji je vsa potopljena v Jezusovo molitev, da bi tako mogla v resnici biti sprejeta od Boga. »Podaritev« pove, da to dejanje napravimo svobodno, neprisiljeno. Bog ima seveda tako in tako pravico do nas. Vendar nam je dal svobodno voljo, da bi z ljubeznijo odgovarjali na njegovo neskončno ljubezen. To »podaritev« je obenem »posvetil«. »Posvečeno« je to, kar pripada Bogu. »Posvetiti se« Bogu pomeni, povezati svojo voljo z Božjo s tem, da pustimo, naj Bog docela vstopi v našo dušo, v naš razum in voljo, v celoto našega življenja. Brez dvoma smo vsi poklicani, da se izročimo (»podarimo«) Bogu ob tisti uri naše smrti, za katero prosimo Marijo vsak dan svojega življenja. Toda papež s posvetitvijo Mariji obrača našo pozornost na dejstvo, da Bog pričakuje, naj se mu izročimo in vedno znova izročamo že zdaj, ne šele v poslednjem trenutku. V vsakdanjosti naj z Marijino pomočjo »živimo v resnici Kristusove posvetitve«.

Anton Strle